Zakaj najeti ali kupiti električno kolo?

Kolesarjenje mi je vedno bilo zelo blizu. Ko so moji vrstniki za birmo dobivali “čebelice”, eni celo “skuterje”, sem si jaz zaželel gorsko kolo. Bilo je rdeče barve z amortizerji na sprednjih vilicah, še sedaj se spomnim vseh podrobnosti na kolesu. S tem kolesom sem se podil po okoliških gričih in ravninah, služilo mi je tudi kot prevozno sredstvo do igrišča, do avtobusne postaje, do prijateljev, do trgovine ipd.

V času srednje šole in v študentskih letih je ljubezen do kolesarjenja v meni nekoliko zaspala, prioritete so bile takrat drugje. 🙂 Po faksu pa sem se ponovno začel ukvarjati s športom, najprej s tekom, nato pa tudi s triatlonom. In takrat sem ponovno kolesaril, kupil sem si tudi prvo cestno kolo. Preden sva si s Katjo ustvarila družino, sem šel dvakrat na tedensko kolesarsko potovanje po jadranski obali, kar me je vedno navdihovalo.

Ko so se nama rodile punce, je bilo vsako leto manj časa za kolo, kondicijo sem ohranjal zgolj s tekom, ki mi je predstavljal najhitrejši način rekreacije. Sedaj, ko so punce že nekoliko zrasle, pa sem ponovno začutil željo po kolesarjenju, tako sem si ponovno kupil specialko.

Tekom zime sva s Katjo razmišljala, da bi bilo super, če bi lahko skupaj šla na kak kolesarski izlet. Imela sva v mislih predvsem bolj zahtevne izlete – najina skupna želja je, da bi lahko skupaj prevozila čim več vzponov na prelaze oz. gore, tako pri nas v Sloveniji kot tudi v tujini.

In tako sva prišla do ideje, da bi bila super kombinacija, da bi se mi Katja na električnem kolesu pridružila na zahtevnejših kolesarskih turah. Jaz bi se kot “nadobudni kolesar” mučil na svoji specialki, Katja pa bi kilometre premagovala s pomočjo električnega kolesa. To se mi je zdela izjemna kombinacija, saj bi tako lahko prosti čas namenjen rekreaciji preživela skupaj.

Tako sva se pričela ozirati po trgovinah, ki ponujajo električna kolesa. Ker se cene novih koles precej visoke, sva si rekla, da za prvo sezono električno kolo raje najemeva, tako da sva iskala dolgoročni najem čez poletno sezono. Želja je bila najti cestno električno kolo, saj se bo Katja večino časa vozila ob meni na specialki na asfaltni podlagi. Ob iskanju primernega kolesa za Katjo, sva naletela na podjetje Elpec, kjer so nama prijazni e-kolesarski svetovalci podali vse potrebne informacije. Skupaj smo nato izbrali električno treking kolo MALAGUTI Carezza TRT 4.0, za katerega smo ocenili, da je najboljša izbira za najine plane. Dogovorili smo se za dolgoročni najem tekom poletne sezona.

Malaguti Carezza TRT je treking model električnega kolesa, ki ga poganja zmogljiva Boscheva baterija Powerpack 500, ki ima domet 80 do 110 km. Vgrajen motor Bosch Performance Line CX gen. 4 je izdelan iz visokokakovostnih materialov, ima 85 Nm in omogoča 4 stopnje asistence (eco, tour, emtb, turbo).

Nekaj specifikacij:

  • Motor: Bosch Performance Line CX gen. 4
  • Baterija: Bosch Powerpack 500
  • Domet: do 120 km
  • Kapaciteta baterije (WH): 500
  • Menjalnik: Sram SX Eagle 12s
  • Teža: 25 kg
  • Vilica: SR Suntour XCM30 80mm
  • Zadnji verižnik: SRAM PG1210 Eagle 11-50 12s
  • Zavore: Tektro HD-T275N 180mm/160mm rotor

Uradne fotografije električnega kolesa Malaguti Carezza TRT (vir: Elpec)

Električna kolesa so iz leta v leto bolj popularna. To tudi sam opažam na različnih kolesarskih izletih, število kolesarjev na električnem kolesu je vsako leto večje, še posebej se to opazi na zahtevnejših vzponih.

Zase pa odkrito priznam, da zaenkrat še ne razmišljam, da bi se usedel na električno kolo, zaenkrat mi izziv predstavljalo različno zahtevni vzponi, ki jih premagujem z lastno energijo. Bom pa v prihodnje iz firbca preizkusil gorsko polno vzmeteno kolo.

So pa včasih kakšni prizori na vzponih kar smešni. Še kako dobro se spomnim lanskega vzpona na Mangart, ko me je gospodič blizu 70, lahkotno prehitel s torbami obloženim električnim kolesom. Jaz zasopihan kot lokomotiva, gospod pa je precej sproščeno opazoval naravo in užival v razgledih.

Da me ne boste narobe razumeli. Absolutno nič nimam proti “električarjem”, seveda ne. V bistvu sem navdušen, da nam tehnologija pomaga in nas vzpodbuja h kolesarjenju. Tako lahko sedaj s Katja kvalitetno in predvsem skupaj preživljava tega nekaj prostega časa, ki si ga vzameva zase.

Ko govorimo o električnih kolesih se pojavlja veliko zmot in različnih predsodkov.

Eden najbolj banalnih je, da električna kolesa vozijo kar sama. Ljudje si preprosto domišljajo, da so električna kolesa nekakšni električni skuterji, kjer samo obrnemo »ročico za plin« in kolo se bo samo peljalo. To seveda ni res. Pri električnih kolesih vedno govorimo o poganjanju pedalov ob pomoči elektromotorja. Brez lastnega napora kolo ne bo šlo naprej. Stopnja asistence je seveda odvisna od izbranega režima, toda tudi pri največji pomoči se brez poganjanja pedalov ne boste premikali naprej.

Druga zmota, ki jo pogosto slišimo, je ta, da je vožnja z električnimi kolesi bistveno lažja in je telesna aktivnost zato manjša. To je seveda odvisno od načina rabe in izbire posameznika, toda z gotovostjo lahko zatrdim, da je mogoče z električnim kolesom porabiti prav toliko kalorij kot s klasičnim. Raziskave, ki so jih opravili pri nekaterih nemških specializiranih publikacijah, kažejo, da »električni kolesarji« z vzponi porabijo primerljivo količino kalorij, le da so hitrosti večje in časi potovanja krajši.

Večina uporabnikov električnih koles pa bo znala hitro potrditi, da z električnim kolesom naredijo bistveno več kilometrov, prevozijo večje višinske razlike in si tako privoščijo kolesarske poti, ki bi jih z navadnim kolesom opravili zelo težko. (povzeto po članku iz monitor.si).

In ravno tukaj vidim sam veliko dodano vrednost električnih koles. Vsak žal ne zmore z navadnim kolesom prekolesariti na Mangart, če pa se na pot poda z električnim, pa bo vzpon uspešno prekolesaril. Ne vidim razloga, zakaj bi potem bili prikrajšani za takšna doživetja?

Po prvih nekaj skupnih vožnjah sva navdušena. Električno kolo Malaguti je zelo odzivno, motor je zelo tih in kolo je zelo udobno. Iz kolesa sva zaenkrat odstranila blatnike in prtljažnik, tako da sedaj izgleda kolo še nekoliko bolj športno. In ja, ni skrivnost, da me mora Katja na vsakem vzponu čakati. 🙂

V naslednji tednih in mesecih pa imava v planu kar nekaj skupnih kolesarskih izletov. Najina želja je, da za nekaj dni, v času največje kolesarske dirke (Tour de France), obiščeva Francijo in takrat zraven ogleda etap toura, s kolesi premagava tudi nekaj vzponov. V Sloveniji pa je v planu Vršič, Mangart, Kum, verjetno tudi Krvavec. Bova pa seveda kolesarila tudi v naših krajih okrog Ptuja (Haloze, Slovenske gorice, Areh ipd.). Morda se skupaj odpraviva tudi na slovensko kraljevsko turo Vršič – Mangart, ki sem jo prevozil že lani.

Spodaj si lahko pogledate nekaj fotografij iz najinih dosedanjih skupnih voženj.

Dodaj odgovor