Kraljevska kolesarska tura: najvišji prelaz in najvišja cesta v Sloveniji

V sklopu zadnjih počitnic v Kranjski Gori sem si zastavil prav poseben kolesarski cilj. Lahko bi rekel, da sem imel v planu pravi kolesarski mali podvig, želel sam namreč v enem dnevu prekolesariti popularni kraljevski krog, kjer se v krožni turi povzpnemo na najvišji slovenski prelaz in nato tudi na najvišje ležečo asfaltirano cesto, ki se konča na 2.055 metrih.

Zgodaj zjutraj sem se tako s cestnim kolesom odpravil na ta epski kraljevski krog, ki se prične v Kranjski Gori. Od tukaj se najprej povzpnemo na prelaz Vršič. Nato sledi spust v dolino Trente in prijetna vožnja do Loga pod Mangartom, nato pa sledi precej zahteven, a izjemno lep vzpon do Mangartskega sedla, ki je iz Loga pod Mangartom dolg kar 21 km. Sledi spust do mejnega prehoda Predel, nato vožnja po Italiji do Trbiža in od tam naprej po kolesarski poti do Kranjske Gore.

Skupaj sem naredil nekaj manj kot 110 km in premagal 2745 višinskih metrov. Spodaj si lahko podrobneje pogledate pot tudi v Stravi.

Vzpon na Vršič

Po slabo prespani noči sem nekaj pred sedmo uro zjutraj že bil na kolesu. Priznam, da sem slabše spal predvsem zato, ker nisem vedel kaj me pravzaprav čaka. Kar veliko let je namreč minilo od mojih daljših kolesarskih izletov. Prav tako še nikoli nisem vozil na tako dolg in visok klanec kot je Mangart.

Večer prej sem si pripravil vso opremo. V enem bidonu sem imel vodo, v drugem izotonični napitek. V žepih kolesarskega dresa pa veliko energijskih ploščic (večinoma kar frutabele), isostar šumeče tablete, osebni dokument + denar, za nameček pa sem si naredil še sendvič z žemljico in ga stlačil v žep.

Tri, dva, ena in že sem bil pri jezeru Jasna na Vršiški cesti in vstopil sem v Triglavski narodni park. Skok preko Pišnice in cesta se je postavila pokonci in sledil je uradni pričetek vzpona na najvišji slovenski prelaz – Vršič.

Vršič je najvišji slovenski cestni prelaz, ki povezuje Kranjsko Goro s Trento. Cesto na Vršič so zgradili med 1. svetovno vojno vojni ujetniki Rusi. Na njihove žrtve spominja Ruska kapelica, ki je postavljena v spomin vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste. Zgradili so jo leta 1916. Ruska kapelica se nahaja na petem kilometru ceste Kranjska gora – Vršič, na nadmorski višini 1.100 m.

Zastavil sem si zmeren tempo, pred mano je bil namreč še dolg dan. Vreme to jutro je bilo lepo, bile so prijetne temperature, sončno in brez vetra. V svojih mislih sem si za ta kolesarski podvig zastavil zgolj dva cilja. Želel sem si, da bi oba vzpona, tako na Vršič kot na Mangart prevozil v kosu – torej da med vzponom ne bi sestopil. Drugih ciljev nisem imel. Želel sem samo uživati v vožnji v tem delu Slovenije, ki mi je izjemno všeč.

• 

• 

• 

• 

• 

Vzpon na Vršič je res izjemen, kockaste serpentine ga naredijo še bolj atraktivnega, za vsako serpentino z zanimanjem pogleduješ, kdaj pride naslednja. Do vrha prelaza je potrebno premagati kar 24 serpentin. Občasno sem spremljal naklon ceste na svojem Garminu in na določenih krajših odsekih je pokazal tudi 13 % naklon. Ura je odbila 7:30 in izpod moje čelade so kapljice znoja ena za drugo kapljale na bilanco in na okvir kolesa. Užival sem. Prisežem. Sploh, ko sem videl, da zmorem in da ne trpim preveč. To so kolesarska nebesa.

Na srečo to nedeljsko jutro ni bilo veliko prometa, tako da je bila vožnja precej sproščena. So pa mi družbo delale krave in ovce, ki so v drugem delu vzpona večkrat prečkale cesto. Na vzponu so me prehiteli trije kolesarji na električnih kolesih, pa morda dva tekmovalno razpoložena kolesarja na klasičnih specialkah. Kakšnega sem tudi jaz prehitel. Ni pa bilo kolesarske gneče, namreč bilo je kar zgodaj.

Po dobri uri grizenja v klanec sem “priplezal” na vrh in sledilo je fotografiranje pri tabli. Brez tega seveda ne gre. Ob tabli sem se zapletel v pogovor s kolesarko, ki je prav tako to jutro premagala Vršič in pogovor je nanesel tudi na Mangart. Gospodična je vzpon na Mangart premagala lansko leto, tako, da mi je podelila nasvet ali dva.

“Na Vršič še nekako gre, Mangart, oj Mangart, ta pa je res hud, strmo je, komaj sem gor prišla, je pa lep, razgledi so res lepi” je priletelo iz njenih ust. No super, sem si mislil, to pa je vzpodbuda za dobro jutro in med temi mislimi sem si brisal znoj iz vseh strani, ki je nekontrolirano kapljal iz mene.

Posloviva se in odkolesaril sem po vrhu naprej in pred pričetkom spusta naredim postanek še na desni strani ceste, kjer imam izjemen panoramski razgled po okoliških vrhovih. Tukaj sta že bila dva kolesarja, ki sta si usta polnila z energijskimi ploščicami. Ponosno sem si odvil svoj sendvič s pašteto in sirom in z največjih užitkom zagrizel vanj.

Suhcat kolesar na specialki s karbonskim felnami me pogleda in mi reče: “A vi pa kar sendvič?“. Skomignil sem z rameni in mu rekel, da je še dolg dan pred mano. Mi je povedal, da tudi on na dolge ture vzame zraven kdaj pa kdaj kak sendvič. No potem pa le nisem največji čudak na specialki.

• 

• 

• 

Zaželiva si srečno pot in že sem se spuščal v dolino Trente.

Priznam, da pri kolesarjenju najbolj uživam na vzponih. Ti mi predstavljajo največjo motivacijo. Verjetno k temu pripomore tudi dejstvo, da obožujem gore, čeprav nič kaj ne planinarim. Za vsakim vzponom, ki ga prekolesarim sem vedno nagrajen z izjemnim razgledom. In občutka, ko premagaš 10 in več kilometrski strmi vzpon, ne znam opisati. Podobno sem se počutil, ko sem na daljših tekaških treningih premagal 30 in več km in pretekel maraton. Enostavno lebdiš na endorfinih in se počutiš nepremagljivega. Prav vsem privoščim ta občutek.

Po dolini Trente

Spust iz Vršiča proti dolini Trente je dolg okrog 13 km, cesta je lepa in ponuja lepe razglede, tako da se splača tudi kje ustaviti in občudovati lepe razglede. V zadnjih serpentinah spusta se srečamo z lepotico Sočo, ki izvira prav tukaj. Cesta nato vseskozi poteka ob čudoviti Soči, tako da kolesarjenje po tej cesti res ni dolgočasno. Za nameček pa se še cesta vseskozi rahlo spušča, tako sem tukaj zelo užival.

Kmalu sem bil v vasici Soča in nato tudi v Kal – Koritnici. Tukaj sem zavil desno proti Logu pod Mangartom. Če bi na tej cesti zavil levo, bi čez kilometer bil v Bovcu.

Ko sem tukaj zavil desno, se je cesta pričela rahlo vzpenjati in do Loga pod Mangartom se dvigne za 200 metrov. Ko sem prišel v Log pod Mangartom sem naredil nekoliko daljši postanek. V lokalu ob cesti sem si naročil kavo in topli sendvič ter si priskrbel svežo zalogo vode. Psihično sem se pripravljal na vzpon, medtem pa opazoval jadralne padalce, ki so se spuščali iz Mangarta in pristajali na okoliških travnikih.

• 

• 

• 

• 

• 

Vzpon na Mangart – do Mangartskega sedla

Za menoj je bilo točno 50 kilometrov kolesarjenja, ko sem se uradno pričel vzpenjati proti Mangartskem sedlu. Vzpon iz Loga pod Mangartom je dolg kar 21 km, pri tem se povzpnemo za skoraj 1.500 metrov, skupni povprečni naklon je dobrih 7 %.

Začetni kilometri so precej zmerni, a že prvi strmi odsek pride kar hitro na vrsto, ta je v vasici Strmec na Predelu. Pa saj to bi pa res bilo čudno, če se v kraju z imenom Strmec cesta ne bi postavila navkreber. Na srečo je strmi odsek kratek in spet sem lažje dihal naslednje tri kilometre.

• 

• 

Kmalu sem prišel do zadnjega križišča, kjer sem se usmeril desno proti Mangartu in od tukaj naprej pa ni bilo več heca. 🙂 Če bi na tem križišču zavil levo bi zelo kmalu prišel na mejni prehod Predel. A o tem seveda sploh nisem razmišljal, pred mano je bil podvig dneva – vzpon na Mangartsko sedlo – vožnja nad 2.000 metri nad morjem. Od tukaj pa do vrha Mangartskega sedla me je čakalo 12 km zahtevnega vzpona.

Cesta se tukaj postavi navzgor in nakloni gredo na določenih odsekih krepko preko 10 %. Ujel sem nek svoj ritem in grizel kilometer za kilometrom. Hvala bogu, da me je prodajalec pri nakupu kolesa prepričal, da sem se odločil za Gianta z zadnjo kaseto 11/34. Brez teh dodatnih zobnikov nisem prepričan, če bi šlo brez sestopa.

Sledil sem svojemu cilju, da v počasnem tempu prilezem na vrh, ne da sestopim. Spomnim se, da se kar kmalu od odcepa za Mangartsko sedlo, malo pred gozdičkom, cesta precej postavila navkreber. Ker ni bilo nobenega ovinka blizu, je bil tisti del res zahteven. Takrat sem bil edinkrat blizu, da bi sestopil. A sem zgrizel do serpentine in nato do naslednje in še naslednje. In je bilo lažje.

Mangart je visok 2.679 metrov in je četrta najvišja gora v Sloveniji. Cesta na Mangartsko sedlo (2.055 metrov) pa je najvišja slovenska asfaltirana cesta in obstaja že od 16. stoletja. No, takrat je bila to makadamska kolovozna pot, dejansko (še vedno makadamsko) cesto pa so naredili Italijani med 2. svetovno vojno.

Vzpenjal sem se vse više in više in za vsako serpentino sem bil deležen lepših razgledov. Kmalu sem prišel tudi do prvega predora. Mrzle kapljice iz vlažnega stropa so bile prijetne, nikakor pa ni bila prijetna cestna podlaga v tunelih. In ja, tudi svetilke nisem imel, svetil sem si s telefonom, kar pa ni zadoščalo za dobro vidljivost. Na srečo predori niso dolgi, tako da negotovost ne traja dolgo. Se pa v vsakem predoru cesta malo poravna, tako da sem si takrat nekoliko odpočil.

• 

• 

Kdaj pa kdaj sem kakšnega kolesarja tudi prehitel, nekaj pa jih je prehitelo tudi mene. Znoj je tekel iz vsakega dela mojega telesa, energijskih tablic sem bil že sit, a vedel sem, da moram telo polniti z energijo in dovolj piti.

Zadnjih nekaj kilometrov. Meter za metrom. Serpentina za serpentino. Predor za predorom. “Zmogel boš, boš videl” si rečem. V tem delu poti se pogled odpre in razgledi so fantastični. Rad bi bil naredil kakšno lepo fotografijo, a nisem zmogel. Ustaviti pa se nisem hotel. To pa ne.

Grizel sem naprej. Prišel sem do odcepa za Kočo na Mangartskem sedlu. Še malo. Že sem bil pri rampi, od tukaj naprej je cesta v obliki pentlje, dovoljeno je po njej iti samo peš in s kolesom. Tukaj sem moral sestopiti iz kolesa, ga potisniti pod rampo, nato pa je sledil še dober kilometer do vrha najvišje ležeče asfaltirane ceste v Sloveniji.

Na vrhu sem sestopil s kolesa. Užival sem v razgledu in bil sem vzhičen, da mi je uspelo. Vršič in Mangart v enem kosu sta bila za mano, pa še niti ni bil čas nedeljskega kosila. Mimoidočega kolesarja sem prosil, da me fotografira na vrhu. Še nekaj časa sem se zadržal na vrhu, prav dolgo pa ne, saj se nisem želel povsem ohladiti.

• 

• 

• 

• 

Spust je bil fantastičen. Na njem sem se res naužil lepih razgledov, vmes sem se kdaj pa kdaj ustavil in naredil kakšno fotko. Vsakega kolesarja, ki se je vzpenjal sem glasno pozdravil in ob tem sem podoživljal svoje trenutke vzpona.

Ko sem prispel do odcepa, sem se usmeril desno proti mejnemu prehodu Predel. In kmalu za tem sem že bil v Italiji, cesta se tukaj namreč vseskozi spušča.

• 

• 

• 

• 

Po Italiji do Kranjske Gore

Takoj za mejnim prehodom je sledil prijeten spust mimo Rabeljskega jezera (Lago del Predil). Cesta se nato do Trbiža (Tarvisio) vseskozi rahlo spušča, tako da so mi bile noge zelo hvaležne. Malo pred Trbižom sem se usmeril desno in se zapeljal na kolesarsko cesto.

Zadnji del poti sem tako prekolesaril po kolesarski cesti, ki povezuje Trbiž in Kranjsko Goro. Ko sem prišel v Slovenijo, je bilo za mano dobrih 100 km. Pred menoj so bili le še zadnji kilometri. V Podkorenu sem si privoščil Coca Colo in v počasnem tempu sem se pripeljal pred naš apartma v Kranjski Gori.

• 

• 

Sklepne misli

Bi sem prijetno utrujen in ponosen. Uspelo mi je v enem dnevu prevoziti popularni kraljevski krog na Gorenjskem.

Za menoj je bilo točno 109 km in 2.745 metrov višinske razlike. Na kolesu sem bil nekaj več kot 6 ur in pol, povprečna hitrost je bila slabih 17 km/h.

Obožujem vzpenjanje na visoke gore. Ko grizem v hrib meter za metrom mi nikoli ni lahko – nobenemu kolesarju ni. A ko dosežem cilj, občutki in največkrat tudi razgledi na vrhu nedvomno odtehtajo vse trenutke trpljenja.

Nekaj mojih nasvetov

• Imejte dovolj energijskih ploščic in izotoničnih napitkov, namreč veliko priložnosti za nakupe na poti ne boste imeli.
• Naredite daljši postanek v Logu pri Mangartu – idealno, da tukaj kaj konkretnega tudi pojeste.
• Ko se odpravite na ta kraljevski krog lahko imate “rezervni plan”. Če se ne počutite dovolj dobro, enostavno izpustite vzpon na Mangart in se iz Loga pod Mangartom odpravite kar na mejni prehod Predel in potem do Trbiža in do Kranjske Gore.
• Na vzponu na Mangart je v predorih zaželena močnejša svetilka – lučka na telefonu namreč ni dovolj močna.
• Preverite vremensko napoved in temperature na Vršiču in Mangartu – vetrovka predvsem pri spustu iz Mangarta je koristna.

Dodaj odgovor Prekliči odgovor

Za objavo komentarja se morate prijaviti.