Pot domov – skozi Albanijo, Črno goro in Hrvaško (13. in 14. dan)
Po ogledu mesta Parge smo se precej hitro odpravili proti parkirišču, kjer smo imeli parkiran avtodom. Ob 12. uri smo se odpravili proti albanski meji, do katere smo potrebovali približno uro in pol. Na albansko-grški meji smo se zadržali slabo uro. Albanski cariniki so bili zelo radovedni, zanimalo jih je veliko o našem potovanju, moral sem pokazati sklenjeno pogodbo s Hiša na kolesih in vse dokumente o avtodomu. Tako podrobnega pregleda nismo doživeli nikjer drugje.
Kaj reči o vožnji po Albaniji. Tukaj sem se počutil, kot da bi bili 10 ali 20 let v preteklosti. Infrastruktura ob cesti je slabša, ljudje so kar na cesti čakali, da jih je recimo pobral avtodobus. Smeti je bilo povsod veliko. Stanovanjske hiše so v slabem stanju, velikokrat brez prave kritine in s čudnimi zalogovniki vode na strehah. Prav neverjetno pa je bilo dejstvo, da veliko domačinov vozi drage nemške avte. Ceste so načeloma bile dobre, brez lukenj o katerih sem bral v raznih potopisih. Je pa potrebna posebna previdnost na sami cesti, saj smo na njej srečali čredo ovc in koz, mladega pastirja z dvema kravama, konjsko vprego in več hecno predelanih mopedov, na katerih so domačini prevažali ogromno prtljage. Domači vozniki vozijo precej divje. V nekem trenutku je mladenič prehiteval v škarje in ker ni mogel pravočasno nazaj na svoj del ceste, sva se na našem voznem pasu oba povsem ustavila. Noro. Smo pa na cestah v Albaniji srečali toliko policijskih partulj kot nikjer drugje. Pri številki 15 sva jih s Katjo nehala šteti. Čeprav je bilo veliko policije na cesti, pa se domači vozniki na to niso kaj pretirano ozirali. Naša pot po Albaniji je potekala po notranjosti države, tako da nismo začutili utripa v turističnem oz. obalnem delu Albinije, kjer je bojda vse veliko bolj urejeno. V Albaniji smo se ustavili samo enkrat, kar smo izkoristili za kratko kosilo, nato pa smo pot nadaljevali naprej proti Črni gori.
Malo pred sončnih zahodom smo bili na albansko-črnogorski meji, ki smo jo precej hitro prečkali. Kmalu za tem smo “zalutali” in zaradi tega smo izgubili vsaj eno uro in pol. Okrog pol 11. ure zvečer smo prispeli v kraj Utjeha-Bušat, kjer smo prenočitev našli v kampu Utjeha.
Kamp Utjeha (koordinate: 42.009994, 19.151314) je precej miren in majhen kamp. Cena za nočitev je bila 24€. Spodaj je prikazana lokacija kampa Utjeha na zemljevidu.
Sledilo je tuširanje v kopalnici kampa, nato pa zaslužen počitek.
Zadnji dan – vožnja do Slovenije
Zjutraj smo se prebudili okrog 8. ure. Po jutranji rutini smo se precej hitro odpravili naprej. Pot smo nadaljujevali proti Budvi, nato proti Kotorju. V Črni gori nas je čakalo tudi presenečenje, saj nismo pričakovali, da se bomo peljali s trajektom. Pred krajem Herceg Novi morje sega globoko v celino in da se izogneš dolgi vožnji okrog po celini, je vzpostavljena kratka trajektna linija. Hana in Neža sta zelo uživali v kratki vožnji s trajektom (1o minut). Malo pred mejo smo se ustavili v gostišču ob cesti in si privoščili kosilo. Na meji ni bilo zastojev in precej hitro smo vstopili v Hrvaško.
Čez nekaj časa smo prispeli do nama s Katjo zelo priljubljenega mesta Dubrovnik. Iz te strani se na Dubrovnik odpre izjemen pogled in veliko turistov se tukaj ob cesti ustavlja in digitalno ovekoveči ta izjemen pogled.
Nato je sledila že večkrat prevožena pot po hrvaški avtocesti do Slovenije. Na Ptuj smo varno prispeli okrog polnoči. In to je bilo najbolj pomembno.
Želite izvedete še več informacij o potovanju z avtodomom v Grčijo? Kliknite spodnjo povezavo.
Potovanje z avtodomom po Grčiji – potopisna reportaža
[optin-cat id=”1009″]