Kamenko Kesar: Pobral bi dedke, babice, brate, sestre, vse otroke in bi šli nekam na Jadransko morje [Intervju #5]
Kamenko Kesar je direktor marketinške agencije Adrema in avtor bloga Kamenko. Njegov blog je zelo hudomušne narave, prepleten z vsakdanjimi življenjskimi prigodami in začinjen z domišljijo in temperamentom. Večinoma piše o družini, dopustu, poslu, ljubezni in sexu. Večkrat v kontekstu pripoveduje tudi o svoji ženi Alenki Kesar (včasih Alenka Mirt), ki je znana kot bivša televizijska voditeljica in tudi ustvarja svoj blog o zdravju. Kamenko je pred kratkim izdal svojo prvo knjigo z naslovom Mene ne bo noben jebo, ki je med bralci postala hitro popularna in dosega zavidljive prodajne številke.
Kamenko, najprej hvala, da si se odzval mojemu povabilu. Najprej me zanima kakšen vrstni red dogodkov v preteklosti se mora zgoditi, da Mariborčan pristane v Rakitni? 🙂
Hahahaa, samo ljubezen in drama sta me premikala. Zaradi ljubezni sem šel iz Maribora v Ljubljano, zaradi drame, ko sva šla narazen, sem se moral v Ljubljani ustaliti in si najti dobro službo, zaradi nove ljubezni sem dobil otroke in zgradil hišo na Rakitni, zaradi drame, ko sva se ločila, sem se preselil na Rakitno. Zaradi zadnje ljubezni, ko sem se ponovno poročil, sem zdaj na pol v Ljubljani, na pol na Rakitni. Če lahko pogledam v prihodnost, bo naslednja “drama” ta, da bodo otroci šli vsi na svoje in bova z ženo sama na Rakitni in nova ljubezen (vnuki), ko bo Rakitna ponovno polna usranih plenic in bom zbežal v Maribor. 🙂
Zanima me od kje imaš takšen dar za pisanje? Si že v osnovni šoli pri šolskih spisih kazal znake, da ti bo pisanje besedil šlo dobro od rok? Sta si bila z učiteljico slovenskega jezika blizu?
Ne spomnim se točno, kako je bilo v osnovni šoli. Spise v srednji sem ves čas pisal ali šus ali pet, pa mi še danes ni jasno, kaj je bil kriterij. Enkrat sem napisal spis o tem, kako sem se z zdravnikom dogovoril, da mi je napisal opravičilo, čeprav nisem bil bolan. Učiteljica je bila besna name, pa je ukazala celemu razredu, da glasujejo za mojo oceno, ali naj dobim šus ali pet. Izglasovali so petico.
Pa spomnim se spisa na koncu osnovne šole z nepozabnim naslovom “Kam oblaki preko polja, kam”, ko sem moral opisati svojo karierno prihodnost. Še pet minut pred koncem sem imel prazen list papirja, potem sem nekaj načečkal, ne spomnim se kaj.
Če so moje informacije točne si v času študija zamenjal kar nekaj fakultet? Na kateri fakulteti si potem doštudiral? In kakšni so bili začetki tvoje poslovne poti preden si ustanovil svojo marketinško agencijo? Vem, da si pred tem delal za Microsoft in Outfit7.
Eh, ničesar nisem doštudiral. Takoj, ko sem zaznal, da mi prodajajo bučke ali neuporabno teorijo, sem odkoral vstran. Na Managementu v Kopru sem nehal zaradi profesorja, ki je, to kar napiši, en velik idiot, sovražil je korporacije, jaz sem bil takrat že na Microsoftu. In ker je sovražil korporacije, je tudi mene vzel na piko in mi to pred razredom na glas povedal. Ampak glavno, da je lahko gospod profesor vsako uro povedal kaj o svojem najljubšem glasbeniku Franku Zappi. To je res osnova za management.
Sicer smo pa imeli privat firmo v Mariboru, smo delali štampiljke in tiskovine. To je bil kar dober posel, ko je država zamenjala poštno številko iz 62000 v 2000 in so vsi potrebovali nove štampiljke in vizitke. Potem je zahtevala spet nekaj novega od podjetij, pa so spet vsi morali zamenjati štampiljke in vizitke. 🙂
Dotakniva se malo tvojega bloga. Kdaj si ga začel ustvarjati in kaj zate pomeni bloganje? Si se ob tem kaj novega naučil, se ti je zaradi bloganja odprla kakšna nova priložnost?
Blog sem začel pisati okrog 2004, se mi zdi, na Večerovem portalu. Tri leta kasneje sem šel na svojo spletno stran. V resnici se mi je veliko stvari zgodilo zaradi bloganja. Prvi zaposleni, prva pisarna, prve stranke, veliko ljudi sem spoznal. Ni pa to samo zato, ker sem pisal blog, je tudi, kaj sem pisal in kako. Očitno je bilo nekaj v tem in je še zmerom. Recimo zadnja stvar zaradi bloganja je bilo letošnje vabilo v Varšavo na TechCamp, iz katerega bosta, vsaj tako zgleda, nastala dva zelo zanimiva mednarodna projekta.
Danes mi blog pomeni drugače, kot pred leti. Včasih se mi je zdelo, da moram povedati, dati iz sebe. Danes je po eni strani blog obveznost, po drugi je orodje za treniranje domišljije, obračanja besed, da bi iz zgodbe potegnil največ. Blog je postal igra, ni več potreba.
Pri objavljanju svojih člankov si uporabil odličen trik, da vsako nedeljo, ob isti uri objaviš nov zapis. Svoje bralce si navadil, da vsako nedeljo zvečer preberejo tvoje nore dogodivščine in se ob tem ponavadi nasmejijo. Kako dolgo se že držiš tega formata objavljanja?
Že nekaj let objavljam vsako nedeljo zvečer. Ure se ne držim, to te moram popraviti. Objavljam med 18h in 23h, niti sam ne vem, kdaj bom objavil. Recimo pomladi in poleti, ko je sonce, sem v nedeljo do poznega večera okrog hiše z otroki in ženo in če ne napišem zgodbe dan prej, jo objavim šele okrog polnoči. Kakorkoli je za bralce dobro, da objavljam ob točni uri, dajem svojemu življenju prednost :).
Kakšni so tvoji plani glede bloga v prihodnje? Boš ostal pri istem formatu ali lahko bralci pričakujemo kakšno nadgradnjo?
Imam zelo jasen načrt. Do poletja bom iz zapisanih blogov objavil sedem knjižic v poljskem jeziku. Pet jih je že objavljenih, dve še bosta v kratkem. Potem sem z Mladinsko knjigo podpisal dogovor, da lahko zgodbe iz moje knjige prav tako prevedem in objavim v poljščini.
Ko bom pokril poljski trg, grem v Skandinavijo in na Nizozemsko. In potem naprej. Cilj je tukaj zelo enostaven. Rad bi testiral, če ta humor deluje tudi v drugih jezikih. Poljski smo dokazali, da deluje, zato izdajamo te knjige.
Kar pa zadeva slovenski blog, je trenutno to moj poligon. Vsako zgodbo, ki jo pišem, uporabim zato, da nekaj preizkusim. Ali način pisanja, ali krajšanje zapisa, uporaba kakšnega novega izraza … in če funkcionira, kar vidim po številu bralcev, na tem gradim naprej. Ali pa zrušim in se lotim česa drugega :).
Pomeniva se še malo glede tvoje knjige, ki ima zelo zanimiv naslov Mene ne bo noben jebo. 🙂 A si že od nekdaj vedel, da boš napisal svojo knjigo?
Niti v sanjah si nisem mislil, da bom napisal knjigo in tudi nisem imel te želje. Ker je pa prišla priložnost, sem začel o tem razmišljati in ugotovil, da je pa to nekaj zelo pozitivnega in dobrega, kar lahko naredim v življenju. Naslov je pa provokativen in to namerno. Če bi bil samo Mene ne bo noben, ali Mene ne bo noben j***, bi lahko, po mnenju prodajalk v knjigarnah, prodal nekajkrat več izvodov, kot sem jih. Veliko ljudi ni pripravljenih kupiti knjige s takšnim naslovom in to je eden v knjigarni celo povedal na glas: “Jebite se, knjige s takšnim naslovom ne bom kupil.” Jeba.
Knjiga je zelo hudomušna, lahkotna in kot takšna idealna za branje na plaži. Kakšno je glavno sporočilo, ki si ga s knjigo želel posredovati bralcem?
Vsi smo krvavi pod kožo. Lahko smo navzven frajerji, direktorji, bogataši, ampak navznoter … in moj cilj je seveda bralcem na ta račun pokloniti vsaj nasmešek, če ne že glasen smeh.
Imaš v planu še kakšen nov projekt glede pisanja? Je v planu še kakšna knjiga, recimo Mene ne bo noben jebo 2? 🙂
Drugega dela knjige sigurno ne bo. Imam pa v načrtu roman. Seveda humoren, satiričen. Več ne povem :).
Dajva se še malo pogovoriti o preživljanju prostega časa. Zanima me kam najraje pobegneš za vikend izlet? Ko potrebuješ odmor za 3 dni.
V svojo hišo na Rakitni ali izjemoma v Opatijo na morje. To je vse, kar potrebujem čez vikend. Mir in družino.
Kaj bi meni in mojim bralcem priporočal, da si moramo ogledati, če se v soboto ob lepem vremenu znajdemo v Rakitni?
Nimaš si kaj ogledovati. 🙂 Vsedeš se nekam na sonce oziroma v senco, ko bo prevroče, zapreš oči in poslušaš veter in ptice. To delaš tako dolgo, dokler ne prepoznaš vseh ptičev in ugotoviš, kdo si s kom čivka. Potem se odpraviš en počasen krog okrog vasi, kar ti vzame eno uro, se vsedeš pred hotel, poješ pico, spiješ kavo in greš nazaj na sonce, zapreš oči …
Kakšen je vaš družinski dopustniški slog? Ste najraje v hotelu, apartmaju, kampu, avtodomu ali nekje vmes? Kakšen tip počitnic si izberete največkrat?
Takoj za Rakitno, kjer preživimo največ časa, nas vseh šest gre najraje v mobilno hiško nekam na Hrvaško. Ko sva z mojo drago sama, greva pa v hotel, običajno v Opatijo.
A si pristaš eksotičnih turističnih destinacij? So na tvojem seznamu držav, ki jih želiš obiskati tudi kakšne še posebej izstopajoče?
Ne vleče me v eksotiko. Raje grem k prijateljem v Portorož, Mursko Soboto in med domačine v njihovo rutino. Prenajedel sem se potovanj zaradi samih potovanj. Zame mora pot imeti nek smisel. Ko sem peljal najstnika v Amsterdam, sem želel gledati, kako bosta reagirala na energijo, ki je v tem mestu. Ko sem drago peljal v Pariz, sem želel videti izraz na njenem obrazu, ko je prvič v živo videla Eiffelov stolp. V Rimu smo se dobili s prijatelji in jedli tako jebeno dobro pico, katere okus imamo vsi še danes v ustih. Pa prvi koncert U2 z ženo v Berlinu, prvi U2 koncert leta 1996 v Varšavi. To je zame, doživeti ljudi in čustva.
Spominjam se tvojih prigod na majhnem hrvaškem otoku Lopud (ob Dubrovniku), kjer sta z ženo bila na poročnem potovanju. Ali večkrat zahajate na Hrvaško morje? Kateri del Jadrana pa ti je najbolj všeč?
15 let nazaj sem nehal hoditi na Hrvaško, ker je bila enostavno predraga in z res bednimi storitvami v primerjavi z Italijo in Francijo. Pet let nazaj sva pa z ženo sklenila dogovor, da greva enkrat na Hrvaško, enkrat pa po moje v Italijo ali Francijo. Počasi, počasi sva pristala samo na Hrvaškem. Zaradi ljudi. Ker smo se zelo hitro poznali po imenu, kamorkoli sva šla. Razen Opatije nimava lokacije, ki bi izstopala, običajno greva vsakič nekam drugam.
Tako, samo še eno vprašanje. Če bi imel na razpolago samo 10 dni in neomejeno finančnih sredstev. Kam bi svojo družino peljal na počitnice?
Pobral bi dedke, babice, brate, sestre, vse otroke in bi šli nekam na Jadransko morje, kjer je dobra hrana, veliko bazenov in toboganov in igrišč za odbojko na mivki.