Posočje – z avtodomom po Sloveniji
Kazalo
Pred kratkim se mi je ponudila priložnost, da za podaljšan vikend (od četrtka do nedelje) najamem avtodom pri Avtodomar.si, kjer se ukvarjajo tako z najemom kot tudi s prodajo avtodomov Benimar. Prav nič nisem okleval in sem priložnost zagrabil z odprtimi rokami ter pričel načrtovati v kateri del Sloveniji bi se odpravili. Že dlje časa sem imel na seznamu želja Posočje, tako da sem precej hitro začrtal okviren potek poti.
Ker je Katja tisti petek v službi imela za njo poseben dan (mini maturanti), sem se odločil, da Posočje raziščem kar sam, v družbi dveh hčerk in dveh nečakinj. Torej jaz in štiri punce stare od 7 do 11 let. Kar debelo so me pogledali, ko sem komu pred potjo povedal, da grem na pot sam s štirimi puncami.
Posočje se nahaja v severozahodnem delu Slovenije in zajema območje okrog reke Soče. Delimo ga na Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje. Skozi Posočje teče reka Soča, ki s svojo zelenomodro oz. smaragdno barvo velja za eno najlepših rek v Evropi in tudi v svetu. Posočje in reka Soča je s svojimi številnimi pritoki zelo priljubljena za vse ljubitelje atraktivnih vodnih športov, kot so kajakaštvo na divjih vodah, rafting, soteskanje. V Soči tudi živi zelo cenjena riba – soška postrv, ki v Posočje privablja ribiče iz vsega sveta.
Spodnja slika predstavlja zemljevid naše poti, ki smo jo prevozili na roadtripu “Posočje z avtodomom”.
Spodaj pa si lahko tudi pogledate vlog, ki sem ga posnel tekom našega “Posočje avtodom” tripa.
Prevzem avtodoma Benimar Mileo 263
V četrtek sredi dneva smo se z osebnim avtomobilom odpravili do Ljubljane, kjer smo okrog 16. ure pri Avtodomar.si prevzeli avtodom. Z Žanom sva zelo hitro uredila dokumentacijo, hkrati pa mi je pokazal vse pomembne stvari, ki jih moramo vedeti za dotični avtodom. Prevzem je trajal okrog ene ure, v tem času smo tudi prenesli vse stvari iz avtomobila v avtodom.
Punce so bile nad avtodomom takoj navdušene, jaz pa tudi. Avtodom Benimar, polintegriran model Mileo 263, s katerim smo šli na pot, je bil povsem nov, le z nekaj 100 prevoženimi kilometri. Avtodom je zgrajen na šasiji Fiat Ducata in ima 9-stopenjski avtomatski menjalnik. Razporeditev v njem je super, namreč v zadku avtodoma je ogromna postelja, tako, da so vse punce lahko spale na njej, jaz pa v sprednjem delu na dvižni postelji. Prav tako je bila ločena tuš kabina od WC-ja.
Nastanitev v kampu Koren
Naš prvi cilj je bil Kobarid in sicer kamp Koren (točna lokacija). Sem smo prispeli okrog 19. ure. Vožnja je potekala brez težav, vozil sem pa počasi, namreč cesta do Kobarida je precej ovinkasta in nisem želel, da bi bilo puncam slabo zaradi vožnje.
Kamp je bil že precej poln, večina gostov je bila iz Nemčije, Avstrije, nekaj tudi iz Švice. Bili smo edini gostje iz Slovenije. Poiskali smo si prosto parcelo in se ustrezno namestili. Seveda smo takoj odšli raziskati kamp. Punce so se takoj navdušile nad lesenimi igrali v kampu in domačimi živalmi za recepcijo.
Iz kampa se vseskozi sliši šum Soče, saj ta teče v neposredni bližini. Do Soče vodijo dve poti, ena pri igralih in ena pri koncu kampa. Seveda smo si lepotico morali od blizu pogledati še isti večer.
Sledila je večerja in večerna rutina. Ko so punce zaspale, sem se jaz posvetil planu za naslednji dan.
Slap Kozjak
Prebudili smo se v sončno petkovo jutro. Pripravili smo si zajtrk, po njem pa smo se v miru pripravili na naš prvi pohod. Ubogali smo mamici in se namazali s sončno kremo in se zaščitili s sprejem proti klopom – teh je letos res veliko.
Dopoldanski cilj je bil obisk slapa Kozjak (lokacija). Okrog 10. ure smo se odpravili iz kampa Koren in sledili tablam. Celotna pot je zelo dobro označena, tako da glede orentacije nismo imeli težav. Pot ni zahtevna, vendar je kljub vsemu potrebna previdnost pri hoji z majhnimi otroki. Pri meni je ta previdnost bila še višja, saj sem hodil sam s kar s štirimi razposajenimi puncami.
Hodili smo počasi, saj smo z navdušenjem opazovali Sočo, ki je bila vseskozi na naši levi strani. Eden izmed lepših delov poti je zagotovo brv čez Sočo. Gre za lesen most, kjer lahko prečkamo Sočo in jo opazujemo iz neposredne bližine. Preko te brvi čez Sočo je možno priti tudi do kampa Lazar (lokacija). Tukaj smo bili kar nekaj časa, fotografirali smo se iz različnih zornih kotov in uživali ob pogledu na smaragdno lepotico.
Nato smo pot nadaljevali proti slapu. Pot je bila vseskozi lepa, je pa postajala ožja. Tik pred slapom Kozjak je nekaj spolzkih kamnitih stopnic, kjer je potrebno paziti, da komu ne spodrsne. Takoj za ovinkom se nam pogled odpre proti slapu Kozjak – razgledna točka je tukaj dobro zaščitena z ograjo, tako da ni strahu pri opazovanju slapa z otroki.
Nekaj časa smo opazovali slap Kozjak, istočasno pa sem jaz naredil nekaj fotografij. Nato pa smo se počasi vrnili nazaj proti kampu. Ponovno smo naredili postanek pri brvi čez Sočo in si tam privoščili prigrizek, ki smo ga imeli zraven.
Mislim, da smo se v kamp vrnili okrog 12.30. Punce so se šle igrat na igrala, jaz pa sem pripravil kosilo.
Sprehod skozi Kobarid
Po kosilu smo odšli na sladoled, ki se nahaja na velikem parkirišču blizu kampa Koren (lokacija). Nato smo si privoščili nekaj časa za počitek. Okrog 16. ure smo se peš odpravili do centra Kobarida (lokacija). Najprej smo si podrobneje pogledali Napoleonov most, preko katerega prečkamo Sočo in je v neposredni bližini kampa Koren.
Nato smo se sprehodili do centra Kobarida (lokacija). Šli smo mimo Kobariškega muzeja – žal ni bilo ne časa in tudi ne pravega zanimanja s strani punc, da bi si ga pogledali. Zagotovo pa si bom znani Kobariški muzej pogledal enkrat v prihodnje.
V centru Kobarida smo kupili nekaj hrane in si privoščili še en sladoled. Nato po smo se počasi odpravili nazaj proti kampu Koren.
Popoldan se je počasi prevesil v večer. Že pred tem sem se odločil, da bomo v kampu Koren prespali še eno noč, namreč ni se mi zdelo smiselno, da bi se premikali v drug kamp pozno popoldan. Punce so bile zaradi celodnevnih aktivnosti že kar utrujene. Tako, da so po večerji šle dokaj hitro v posteljo.
Jaz pa sem na terasi avtodoma, ob pivu, naredil še nekaj planov za naslednji dan. 🙂
Tolminska korita
Prebudili smo se v sončno sobotno jutro. Prejšnji večer sem naredil napako, da sem pozabil pospraviti stole. Bili so namreč mokri. Ker v neposredni bližini kampa teče Soča, je ponoči tukaj veliko vlage. A na srečo je sonce stole hitro posušilo.
Po zajtrku smo se pripravili na odhod. V kampu sem izpraznil WC kaseto in odpadno vodo. Na recepciji sem opravil plačilo, ki je za dve nočitvi – s popustom zaradi kartice Avtokampi.si znašalo 82 €. Kar veliko za eno odraslo osebo in 4 otroke. Je pa res, da je kamp Koren na atraktivni lokaciji in je zelo lepo urejen.
Peljali smo se proti Tolminu. Ceste so tukaj lepe, tako da z vožnjo 7,4 metrov dolgega avtodoma nisem imel nikjer težav. Ko smo prispeli v Tolmin sem sledil tablam za Tolminska korita.
Kmalu smo prispeli do velikega brezplačnega parkirišča P2 (lokacija), kjer je bilo označeno, da tukaj lahko brezplačno parkirajo tudi avtobusi in avtodomi. Ko sem gledal na zemljevid sem videl, da je do izhodišča še zagotovo 2-3 km, kar se mi je zdelo kar precej, sploh glede nato, da je bilo že kar vroče.
Zato sem se odločil, da se odpeljem po cesti naprej direktno do izhodiščne točke za Tolminska korita (lokacija). Prispeli smo do izhodiščne točke, kjer je tudi veliko parkirišče P1, vendar tukaj ni dovoljeno parkiranje avtodomom in avtobusom – je to s tablo posebej označeno.
Punce sem tukaj odložil in jih poslal na veliko teraso gostilne ob parkirišču. Na mojo srečo mi je en gospod, ki je na terasi vidno z užitkom srkal rdeče vino povedal, da obstaja bližnjica od parkirišča P2 pa do sem.
Odpeljal sem nazaj do parkirišča P2 in se peš podal proti vhodu Tolminskih korit. In res je obstajala bližnjica. Prijetna makedamska pešpot, ki poteka skozi travnike in njive, me je vodila direktno do Tolminskih korit. Ker so na potki še potekala določena dela, ni bilo nobenih tabel, ki bi označevale to pot, a verjemem, da že sedaj, ko to berete temu ni več tako.
Odpravili smo se na blagajno, kjer smo kupili vstopnice (odrasli 6 €, otroci 3 €). Zelo prijazna gospa nam je na kratko predstavila krožno pot in nam dala zemljevid z označeno potjo.
Sledili smo zemljevidu in navdušeno opazovali mogočnost narave, ki je izoblikovala korita. Na prvi postojanki smo si nalili svežo izvirsko vodo, nato smo nekaj časa preživeli na obeh mostičkih ob reki Tolminki.
V nadaljevanju smo si na krožni poti pogledali prav vse glavne znamenitosti Tolminskih korit:
- Sotočje Tolminke in Zadlaščice – to je najnižja točka Triglavskega narodnega parka (180 nadmorske višine).
- Termalni izvir pri Hudičevem mostu
- Dantejeva oz. Zadlaška jama – Poimenovana je po vasi Zadlaz in je ena od mnogih jam, po katerih so se odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 metrov in globok 41 metrov. Pravijo, da je v 14. stoletju jamo obiskal Dante Alighieri in bi naj v njej dobil navdih za Pekel v pesniški zbirki Božanska komedija. Tako je tudi po tem pesniku dobila jama svoje drugo ime.
- Medvedova glava – Gre za veliko skalo, ki se je zgozdila v steni kanjona.
- Hudičev most – Cesto do vasi Čadrg so zgradili domačini v času gradnje Bohinjske železnice na začetku prejšnjega stoletja. Pred tem je do te vasice vodila le ozka steza čez mostiček v dnu korit. Sprva je bil most lesen, v času italijanske okupacije pa so ga nadgradili s kovinsko konstrukcijo.
Pot je dolga dobra 2 km, na določenih delih je kar strma, vendar je tekom krožne poti vse zelo dobro zavarovano, tako da se lahko v Tolminska korita podate tudi z majhnimi otroki.
Mislim, da smo rabili okrog dve uri, da smo prispeli nazaj na izhodiščno točko. Nato smo se peš podali nazaj do avtodoma. Punce so do avtodoma prišle precej utrujene, bil je namreč kar vroč dan. A nič zato, za nami je bil super izlet, ki nam je pustil veliko lepih vtisov.
Kosilo v gostilni Labrca
Nato smo se odpravili do gostilne Labrca (lokacija), kjer smo si naročili kosilo. Da bomo šli na kosilo sem, sem se odločil že dan prej. Priporočilo sem dobil od Marka iz Pangea Adventures, ki je nekaj dni pred tem naročil emajlirane lončke v naši spletni trgovinici. Všeč mi je bilo, da je ta gostilna bila v neposredni bližini Tolminskih korit, tako da ni bilo potrebne veliko vožnje do nje.
S postrežbo in hrano nismo bili razočarani. Tudi lokacija, nahaja se povsem ob Soči, nas je prevzela. Nekaj pogumnih obiskovalcev se je celo kopalo.
Po kosilu so punce želele še za nekaj časa na igrala, ki so bila ob gostilni. Tako smo se tukaj zagotovo zadržali vsaj uro in pol.
Most na Soči
Naslednji cilj sobotnega popoldneva je bil ogled naselja Most na Soči. Odločili smo se, da bomo tukaj naredili postanek, se sprehodili ob Soči in si privoščili sladoled.
Pri vožnji do Mosta na Soči smo uživali v pogledu na Sočo. Tudi cesta v tem delu Posočja je super, tako da ni bilo nobenih težav z vožnjo avtodoma.
Ko smo prispeli do Mosta na Soči, smo parkirali na velikem brezplačnem parkirišču (lokacija). Od tam smo se ob Soči sprehodili do mostu, kjer smo se po stopnicah povzpeli nanj. Nato smo šli do centra na sladoled – na mostu smo zavili levo. Od tam pa potem nazaj na sprehajalno pot, kjer smo poiskali prosto klopco, da smo pojedli sladoled in opazovali Sočo.
Most na Soči je zaradi svoje lege izjemno fotogeničen in težko se naveličaš pogleda na smaragdno barvo jezera, ki je v strugi Soče umetno narejeno.
Most na Soči je naselje v Zgornjem Posočju, v občini Tolmin in je najbolj znano po svojem akumulacijskem jezeru Soče – ta se torej tukaj umiri. Gre torej za umetno jezero, ki so ga naredili za potrebe hidroelektrarne. Most na Soči se nahaja na sotočju Soče in Idrijce, ki sta s svojima strugama vrezana globoko v skalnata korita. Naselje Most na Soči je, ob umetnem jezeru Soče, zelo poznano še po starodavnem mostu, iz katerega vsako leto poteka tekmovanje v skokih iz mostu. Okrog jezera so domačini uredili sprehajalno pot, prav tako pa se lahko po Soči zapeljete z ladjico Lucijo. Zagotovo je naselje Most na Soči ena izmed bolj atraktivnih destinacij, kjer se Posočje predstavi v najlepši luči.
Nočitev na PZA Vrtojba
Ko smo prispeli do avtodoma je bila ura okrog 18.00. Za nami je bil dolg dan in čas je bil, da sem poiskal lokacijo za nočitev. V želji, da se ob Soči vozimo še naprej, smo se odločili, da se zapeljemo do Nove Gorice in si tam poiščemo nočitev na PZA-ju.
Cesta do Nove Gorice je super in je veliko manj ovinkasta kot recimo cesta do Tolmina skozi Idrijo. Tako smo presenetljivo hitro prispeli v Novo Gorico, kjer smo na hitro skočili še v trgovino. Nato sem pobrskal po PZA-jih v okolici.
Odločil sem se za PZA Vrtojba v kraju Šempeter pri Gorici (lokacija) in moramo priznati, da nisem bil razočaran. Za ceno 10 € smo dobili celotno oskrbo avtodoma: elektriko, čiščenje WV kasete, izpust odpadne vode in svežo vodo.
Še najbolj so bile vesele punce, saj so se prvič v tem vikendu lahko šle rolat in vozit s skiroji.
Naslednje jutro smo se odpravili proti Ljubljani, kjer smo vrnili avtodom, se naložili v našega Tourana in se polni prijetnih vtisov vrnili domov na Ptuj.
Sklepne misli – Posočje z avtodomom
Kaj reci ob koncu. Posočje nas ni pustilo ravnodušne. Preživel sem super podaljšan vikend z mojima starejšima hčerkama in nečakinjama. Že prvi dan, ob prevzemu avtodoma, smo se dogovorili za določena pravila, ki so jih punce tekom vikenda upoštevale.
Punce so res uživale v naravi in niti za trenutek niso pogrešale risank in elektronskih naprav. Vsi dnevi so bili zapolnjeni z ogledi in zelo sem bil vesel, da so za raziskovanje naravnih znamenitosti Posočja pokazale tako veliko interesa.
Vsekakor pa je bilo, kot na vsakem dosedanjem družinskem potovanju z avtodomom, tudi tokrat potrebno poiskati odgovore in uporabiti motivacijske prijeme za vsa otroška prigovarjanja: kako dolgo še, kdaj bomo prispeli, mene noge bolijo, mene lulat, jaz sem žejna, jaz sem lačna, lahko kakšno sladkarijo ipd…
Posočje bomo raziskovali še naprej, en vikend je pač premalo, da bi si lahko pogledali vse kar ponuja. Tako, da lahko pričakujete še več vsebin o tem čudovitem delu Slovenije.
Vsako avtodomarsko potovanje z otroki je vedno malo naporno. Ves trud in napor je na koncu vedno poplačan, ko veš, da si ustvaril neprecenjive družinske spomine in posledično svojim otrokom dal dodatno izkušnjo, ki je izjemna popotnica za življenje.