Normandija 2019 – [avtodomarski potopis]

normandija potopis avtodom

Pred vami je gostojoč avtodomarski potopis Normandija z avtodomom, ki ga je pripravil Franko Pangerc. Franko se z ženo Božo potoval naredil krožno pot do Verduna v deželi Normandija – Francija. Potovala sta s kamperjem, izogibala sta se avtocestam, tako da sta se raje vozila po regionalnih in lokalnih cestah. Sijajen potopis, z veliko vključenimi koordinatami, res vreden branja, še najbolj za tiste, ki bi raziskovali Francijo in seveda Normandijo.

Izbira kam na glavni dopust ni bila pogojena s 75. obletnico izkrcanja, je pa fajn izpadlo. Najprej se je rodila groba zamisel, ki se je s pomočjo potopisov in internetnih virov izkristalizirala v pot, kot jo približno prikazuje spodnji zemljevid. Ko so naju spraševali kam pa letos na glavno potovanje, sem v hecu dejal, da po poteh vojaško zgodovinskih spominov.

Dejansko je bilo to res, saj je glavni okvir potovanja vseboval Dachau, Verdun in seveda Normandijo. Za te glavne lokacije sem se tudi vsebinsko bolj pripravil, ostalo pa spotoma. Nemčija in Francija sta državi prijazni do avtodomarjev. V aplikaciji Park4Night sem sproti iskal PZA, kampe in parkirišča, ogromno jih je – in glede nato, da sem imel na voljo preko 6 giga prenosa podatkov na telefonu, si nisem delal skrbi.

Tudi tokrat je bil najin moto, da si praviloma ogledujeva brezplačne znamenitosti.

Potopis Normandija

Spodaj je prikazan zemljevid celotne poti.

normandija - potovanja z avtodomom, avtodomarski potopis

1. dan, ponedeljek, 29. julij: Manče – Passo Monte Croce Carnico – Dachau – Ulm

normandija avtodoma zemljevid

Že prvi dan sva imela na poti močan cilj, taborišče Dachau.

Ker sva vikend izkoristila za polnjenje kamperja, sva zjutraj popila le kavo in pol sedmih sva startala. Naštudiral sem zastonjkarsko pot (brez avstrijske vinjete), ki je hkrati za nas najkrajša za Dachau. Vozila sva se skozi Tolmeč, preko Passo Monte Croce Carnico, mimo Lienza in skozi tunel (plačljiv 11€) do Kiefersfelden, kjer sva prišla na avtocesto. Garmin naju je ubogljivo vodil. Od tu do Dachau je bila večja gužva po cesti, včasih smo tudi malo stali, vendar sva prispela skoraj po načrtu, zgodaj popoldne.

Parkirišče pred taboriščem v Dachau so urejali, vendar je še bilo dovolj prostora (48.266062, 11.470948), videti je bilo kot bi urejali tudi PZA. Parkirnina je znašala 5 €.

Vstopnine ni bilo, vreme pa kot da bi vedelo, da si želiva pogledati žalostno plat človeške zgodovine, bilo je oblačno, skoraj dež. Kažipoti so naju hitro pripeljali do znamenitih vrat, s še bolj znamenitim napisom: Arbeit Macht Frei. Ko sva stopila skozi vrata, se je pred nama odprl ogromen prostor, platoji, kjer so stale barake, dve so obnovili za ogled, poleg pa so še pomožne zgradbe in star zapor – zidan objekt, ki je bil namenjen političnim zapornikom in to je bila v bistvu prva stavba tukaj.

Na drugem koncu taborišča so trije ločeni objekti, kot spomeniki in obenem molilnice za žide, pravoslavce in katoličane. Skoraj sva se že odpravila, ko se spomniva, da je tukaj tudi krematorij. Vrnila sva se in ga poiskala. Ne da se opisat občutkov o sprevrženosti človeštva ob pogledu na peči. Dvojna peč je imela premajhno zmogljivost, zato so zgradili zmogljivejši objekt s šestimi pečmi. Groza.

Do parkirišča sva se vračala v tišini, videno te ne more pustiti ravnodušnega.

Nadaljujevala sva pot proti Franciji, avtocesta je bila res zabasana, na vseh pasovih je bilo nabito polno, pa še velika gradbišča, obnavljali so cestišča in viadukte.

V Ulm-u sva zavijela na mestno parkirišče (48.407756, 10.009164), ki je imelo tudi del rezerviran za kamperje in ni jih bilo malo. Poiskala sva prostor, parking je bil brezplačen (iz Park4Night). In prvo dejanje je bilo, da sva nazdravila, jaz večkrat, žena pa medtem skuhala večerjo.

2. dan, torek, 30. julij: Ulm – Saverne – Metz

normandija avtodoma zemljevid

V družbi mnogih avtodomarjev sva se lepo naspala in po obvezni jutranji kavici sva krenila proti zahodu.

Zopet sva se prebijala po avtobanu, prepolnem prometa na vseh pasovih, zopet gradbišča, vendar promet je potekal večinoma brez zastojev.

Garmin sva nastavila na izogibanje cestnin in po Franciji naju je ves čas ubogljivo vodil. Nagrajena sva bila z vožnjo po lepo urejenih in tekoče speljanih cestah. Ob njih pa ogromna polja, predvsem žitna, ki so naju spremljala večino dopusta.

V Savernu je tudi PZA (48.744039, 7.368011), midva pa sva brezplačno parkirala blizu njega (48.744298, 7.369763). Tukaj sva tudi dokaj ugodno natočila gorivo – pri Supermarche. Sprehodila sva se po mestu. Bilo je lepo urejeno, ogledala sva si tudi zapornice, takih sva videla še veliko.

Nadaljevala sva raje do bližnjega t.i. tehnološkega čudeža, ko s pomočjo dvojnih tračnic in ogromnega korita premagujejo višinske razlike med kanali. V koritu so seveda barke. Kraj je oddaljen 14 km od Saverne (48.712615, 7.217515) in je res vreden ogleda. Na parkirišču je možno tudi spanje. Midva sva si skuhala le kosilo in nadaljevala pot do Metza.

Regionalne ceste so bile lepe, tekoče, prometa je bilo malo, lahko sva občudovala pokrajino in uživala. Seveda sva gledala brezkončna žitna polja, in se čudila – poskušala sva jih primerjati s polji iz naše Vipavske doline. Se ne da. Srečala sva ogromne traktorje, s še bolj ogromnimi kamionskimi prikolicami polnimi bal, včasih so imeli tudi po dve prikolici.

Parkirala sva na parkirišču za avtodome (49.123758, 6.169147) iz aplikacije, plačala sva 2€ za parkiranje, ker še ni bila ura 18.00. Zraven je bil kamp Camping Municipal Metz, kot sva kasneje gledala bi tam morala plačala 12 ali 14€ – je sploh mogoče? Hitro sva ugotovila, da morava v nadaljevanju iskati Muncipal (mestne) kampe.

Po poznem kosilu in novi buteljki vina sva se sprehodila po lepem in urejenem starem mestnem jedru. Veličastne so bile predvsem katedrale s krasnimi vitražami.

3. dan, sreda, 31. julij: Metz – Verdun – Soissons

normandija avtodoma zemljevid

Zjutraj sva krenila proti Verdunu, kamor sva prispela do devete ure. Malo sva se iskala, saj je bilo več kažipotov za vojaška pokopališča. Eno tako sva videla v mestu (49.164672, 5.404197), ki sva ga obiskala ob povratku. Midva pa se povzpneva na hrib do Memorial du Verdun (49.195003, 5.434245), ki je v bistvu muzej.

Ob objektu je veliko parkirišče, dva kamperja sta tam tudi prespala. Ko sva bila tam je bilo še zaprto, zato nadaljujeva do pokopališča in grobnice posvečene padlim vojakom prve svetovne vojne (49.208015, 5.424037).

Gre za ogromen in lep kompleks, ogromno pokopališče, ob straneh pa je molilnica za žide in na drugi strani za muslimane. Notranjost grobnice je izdelana do potankosti, vse v marmorju. Če ne bi bila posvečena spominu na padle vojake, bi lahko rekel, da je navdihujoča. Sprehodiva se med urejenimi križi, poleg rastejo vrtnice. Zunaj pokopališča pa je vsa okolica v vdrtinah, ki so ji izdolble granate. Glavna bitka je potekala celih 300 dni, noč in dan, od 21. feb. 1916 do 18. dec. 1916. V tem času je na obeh straneh padlo po 600 tisoč vojakov.

Na tem območju sta potekali že prej dve vojni med Prusijo in Francijo, zato so že takrat Francozi zgradili sistem trdnjav. Dve sva si ogledala. Zanimivo je, da so debelino zidov jačali vzporedno z razvojem moči artilerije. Notranjost trdnjav si je možno ogledati za simbolni prispevek.

Meni je bila zanimiva rešitev dvižnih kupol na vrhu trdnjave. Kupole so železne in gobaste oblike. Ko so spuščene, preprečujejo možnost vstopa granat. Dvigujejo se s sistemom škripčevja in vzvodov. Ko je dvignjena, se prikažejo strelne line za mitraljez. Domiselno.

Obiskala sva tudi Le Fort de Duamon – trdnjavo v bližini (49.216667, 5.438904) in Fort de Vaux (49.200036, 5.470193), ki sta si v bistvu zelo podobni.

Obiskala sva še Leclerc, da sva napolniva zaloge in pojedla sva kosila. Delala sva dnevne zaloge, običajno sva nabavila kakšno že pripravljeno jed, dodala domačo solato in dobro pojedla.

Ko sva nadaljevala pot, sva občudovala mestni park in jezerce. Verjetno bi se bilo lepo tukaj tudi sprehoditi. Drugič.

Na poti sva ponovno opazovala ogromna žitna polja in naslednji postanek sva naredila v Reims, oziroma prvotno sva načrtovala spanje v PZA, ki pa je bil poln. Parkirala sva poleg tega PZA, ob cesti (49.249246, 4.020675) in se peš odpraviva do centra mesta. Pozornost nama je pritegnila ogromna katedrala, normalno Notre-Dame, kako pa.

Res je mogočna zgradba z lepimi vitraži. V notranjosti je prikazana usoda katedrale med drugo svetovno vojno. Bila je z lesom zaščitena, vendar vseeno porušena, a po vojni lepo obnovljena.

Na trasi proti zahodu sva iskala primerni prostor za spanje. Odločila sva se za mesto Soissons – mestni kamp Soissons (49.392897, 3.326956). Gre za klasičen kamp ob reki Aisne, parceliran z vso oskrbo za 13€! Je to sploh mogoče?? Ja je!

Ko sva se namestila, sva se sprehodila še do centra mesta – nič kaj posebno zanimivega. Ob povratku sva malo bolj opazovala prebivalce, videti je bilo precej prazno mesto.

4. dan, četrtek, 1. avgust: Soissons – Amiens – Le Treport

normandija avtodoma zemljevid

Zjutraj sva poravnala stroške in nadaljevala – ta dan sva nameravala priti do Atlantika. Garmin ubogljivo ponuja brezplačne ceste. Vedno, ko potujeva občudujeva trud in domiselnost pri urejanju krožišč. Mogoče toliko bolj, ker je naša Vipava ravno nasprotna.

Brez posebnih načrtov sva se odločila za postanek v Amiens, ki je tudi največje mesto na današnji poti. Park4night nama ponuja parkirišče za avtodome v centru mesta, vendar pa so postavili višinske rampe. Malo zaokroživa in parkirava na 49.894685, 2.287156 – še bliže centru.

Google nama je ponudil znamenitosti mesta, itak je to katedrala Notre-Dame, meni pa je pritegnila pozornost hiša Jules Verne, mojega priljubljenega pisatelja iz mladih dni. Seveda se šla pofočkat – na glavni ulici, spregledala pa sva, da je bil možen tudi vhod s stranske ulice, kjer so bila prikazana njegova dela in seveda trgovina s spominki. Počasi sva nadaljevala skozi stari del mesta.

Veličastna katedrala Notre-Dame, ki je postavljena na manjši vzpetini res pritegne. Zgrajena je bila v 12. stoletju in je res veličastna. Sedanja podoba je nastala v povojni obnovi. Seveda očara izredna višina (čez 40 m) in umetniško izdelani vitraži.

Centri velikih mest so privlačni zaradi peš con, kar omogoča prijetno pohajkovanje. Parki so bili polni ljudi, zanimiv pa nama je bil travnik ob vodometu z ležalniki, kjer so predvsem mladi klepetali.

Poiskala sva avto in nadaljevala do Le Treprot, na Atlantski obali. Odločila sva se za bivanje v mestnem kampu (50.058705, 1.388392). Bil je lep in urejen, veliko je hišic – z elektriko 20 €.

Tukaj sva prvič (kasneje sva videla, da tudi zadnjič) koristila skuter za ogled kraja. Najprej sva preverila PZA v bližini, ki pa je poln, nudil je le plačljiv asfalt. Občuduvala sva ogromne zapornice, ki preprečujejo izlitje vode iz zaliva v morje, kadar je visoka plima. Tako ladjice znotraj zapornic mirno stojijo, zunaj pa žalostno ležijo na boku.

Na robu naselja je neke vrste turistično naselje pod starim delom mesta. Visoke pečine lahko premostimo po stopnicah ali pa z brezplačno dvojno vzpenjačo. Na vrhu je lep razgled. Ogledava sva si ulico s stojnicami in se s skuterjem peljala na stari del na hribu.

5. dan, petek, 2. avgust: Le Treport – Diepe – Etretat

normandija avtodoma zemljevid

Zjutraj sva s skuterjem zaokrožila po drugem delu mesta. Gre za naselje nastanitvenih hišic, pisanih, grajenih v podobnem stilu. Novejše oponašajo stare po barvitosti. Hišice so tik ob obali, ki pa je zaradi velikih plim zaščitena z betonskimi zidovi. Nadaljevala sva pot ob obali na jug.

Postanek sva naredila v Diepe – simpatično mestece ob zalivu. Malo sva zaokrožila in že sva hotela naprej, ko sva odkrila ogromno peščeno plažo, ki je do mesta ločena z veliko zelenico. Na njej je bilo ogromno ljudi. Stojnice, trgovinice, vse res zelo prijetno.

Postanek sva naredila v obmorskem mestecu Fecamp. Parkirala sva na začetku mesta (49.760657, 0.374324), na makadamu, poleg je tudi urejen parking in PZA. Gre za prijetno in živahno mesto.

Sprehodila sva se po mestu, naprej do katedrale, v katero pa ne moreva zaradi pogreba, verjetno motorista, vsenaokrog je polno motoristov. Prišla sva tudi do znamenite destilarne v Benediktinski palači. Tukaj izdelujejo liker Benediktine in drugo. Možen je voden ogled destilarne in palače, in seveda nakup likerjev. Mesto je polno galebov, da se strehe hiš skoraj bele od “drekcev”.

Nadaljevala sva pot do bolj poznanega mesteca Etretat, poznanega po belih skalah, pečinah, ki jih morje počasi oblikuje. Eden je v obliki slonjega rilca. Tu sva načrtovala prespati, imajo kamp in PZA. Že ko prideva do mesta sva videla gnečo. Mislila sva si, da se kaj dogaja, koncert ali kaj podobnega, ker je veliko plakatov.

Šla sva do PZA, povsem poln, do kampa, enako, povsem poln. Poiskala sva kamp v bližini, do njega je vodil tudi nek kažipot. Bil je skoraj poln, za nočitev so hoteli 32 €, sva se raje obrnila (pa še eni za nami) in že sva sklenila nadaljevati pot, vendar sva želela prej vseeno pogledati še eno parkirišče. Kljub temu, da je bilo veliko parkiranih avtov ob cesti, sva na parkingu za avtodome našla prostor, doplačala sva 2 € do večera za parking (nato prosto). Kasneje sva videla , da je od tu samo par korakov do mesta (49.701431, 0.199720).

V mestu se ni nič kaj posebnega dogajalo, gužva je bila le zaradi nas turistov. Sprehodila sva se do pečin in skozi mesto. Ob obali so bile table s prikazom življenja nekoč in tudi Nemške ovire proti izkrcanju. Ogled tega kraja nama je priporočali več znancev, sedaj razumeva zakaj, res vredno ogleda. V mestu sva šla na večerjo, na parkingu pa sva spila butelko domačega in občudovala izvirnost podkladanja kamperjev.

6. dan, sobota, 3. avgust: Etretat – Rouen – Brionne

normandija avtodoma zemljevid

Seveda sva nadaljevala proti Normandiji, vendar danes sva naredila majhen ovinek, da sva obiskala še Rounen. Pot sva si izbrala ob reki Sienni, pristaniško mesto Le Havre pa sva obšla. Pot naju je vodila skozi manjše kraje in na poti sva vedno občudovala izvirnost v urejanju krožišč. Mogoče nama to toliko več pomeni, ker se v naši občini s tem ravno ne moremo hvalit.

Načrtovala sva, da si pogledava mesto tudi prespiva na priporočenem parkirišču (49.433162, 1.096580). Vendar, ko sva prispela sem, nama okolica ni vlivala ravno zaupanja. Polno je bilo smeti, eden je kar spal v osebnem avtu brez tablic. Komaj sva se odločila za parkiranje tukaj. Peš sva šla čez velik most, ki se naslanja tudi na rečni otok, do centra. Mesto je mogočno, kot pač so podobna francoska mesta.

Google nama je pokazal kaj si ogledati, lepo sva se sprehodila po mestu in uživala mestni utrip. Ob povratku sva občudovala avtomat za pico, kar naju je opomnilo, da je čas za kosilo.

Na najini nadaljnji poti proti Caen, sva našla v kraju Brionne mestni kamp, katerega doseževa zgodaj popoldne. Po poti sva občudovala pretežno kmetijsko pokrajino in se vozila po lepo urejenih lokalnih cestah. 

Kamp je bil urejen in za 15€ imava vse. Še prej sva dopolnila zaloge hrane v bližnji trgovini, kjer sva tudi tankala.

Ko sva prišla v kamp naju je sprejela mlada receptorka, ki je dajala vtis, kot da je s posebne šole. Tudi ko sva po mestu hodila, je izgledalo kot da so vsi »malo čudni«. Verjetno samo vtis in jim delam sedaj krivico. Sicer je mesto lepo urejeno.

7. dan, nedelja, 4. avgust: Brionne – Lisieux – Caen – obala Normandije

normandija avtodoma zemljevid

Nadaljujeva sva proti Caenu, bolj slučajno sva se zaustavila v Lisieux. Najprej sva videla veliko cerkev in ogromno parkirišče okrog. Nevede sva našla drugo največje romarsko svetišče v Franciji (za Lurdom), cerkev posvečena sv. Tereziji, ki je živela v bližini v letih 1873-97. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so ji zgradili to cerkev (49.140776, 0.234474). Poleg je ogromno parkirišče, verjetno možno tudi spanje, čeprav je čez cesto PZA.

Peš sva nadaljevala do centra mesta, ogledava sva si še staro katedralo in se čudila zakaj je taka gneča po mestu. Hitro sva ugotovila, da so imeli sejem pernatih živali. Prodajali in razstavljali so kokoši, race, golobe in še vse mogoče pernate živali, vseh barv in velikosti. Seveda so tudi vonjave ustrezne temu.

Ob povratku je en gospod ravno parkiral lepo restavriranega Renaulta in mi ga je dovolil fotografirati. Postanek je bil daljši kot sva nameravala, vendar vreden.

V Caen je bila tudi gneča, saj je bila nedelja in je tudi tukaj bil velik sejem po ulicah. Parkirala sva ob cesti (49.179215, -0.351070) in si šla pogledat sejem. Prodajalci in kupci so bili priseljenci, domačinov je bilo malo. Je pa bila zato toliko bolj pisana ponudba hrane, oblačil, blaga, čevljev, kvazi tehnike, ki so jo nudili še bolj pisano oblečeni prodajalci. Ker sva bila pozna, so nekateri že pospravljaji stvari.

Skozi sejem sva prišla do trdnjave sveti Peter, v bližini je bila tudi katedrala sveti Peter. Caen je bil ena izmed večjih upornih točk Nemcev po izkrcanju v Normandiji, zato je bilo mesto v veliki meri porušeno. Mesto je bilo v celoti restavrirano in obnovljeno.

Približno dva kilometra od centra stoji velik spominski park in muzej, posvečen dogodkom v drugi svetovni vojni. Do tja sva se zapeljela z avtom, parkirala sva v ulici na 49.199392, -0.384765, čeprav sva kasneje videla, da je v bližini veliko parkirišče za avte in tudi posebej za avtodoma, najbrž brezplačno.

Ogledala sva si park, na vhodu v avlo je varnostnik pregleduje torbice. V avli prodajajo tipične »normandijske« spominke (od skodelic, obeskov za ključe, svinčnike, majice ipd). Spodaj je muzej, kjer je vstopnino kar draga. Nisva šla in kasneje sva videla, da je polno razstavljenih predmetov, ki si jih je možno tudi brezplačno ogledat.

Ker sva želela čim prej ponovno do Atlantika, sva spregledala znameniti most Pegasus, čez reko Orno, ob kateri je tudi spominski park (49.242555, -0.274684).

Izbrala sva PZA (49.287660, -0.250028), ob izlivu reke Orne. Cena je bila 10 €, dobila sva tudi elektriko, ker sva parkirala ob stebričku. S sosedi smo uredili razdelilce, da smo bili vsi zadovoljni. V neposredni bližini je bilo pristanišče za ogromne trajekte, ki vozijo v Anglijo, tako da je bilo proti večeru zanimivo opazovati natovarjanje in izplutje avtomobilov, ponoči pa je bilo malo manj prijetno zaradi hrupa.

8. dan, ponedeljek, 5. avgust: obala Normandije – Arromanches – Bayeux – Omaha beach  – Saint Vaast

normandija avtodoma zemljevid

Ni treba posebej poudarjat, da od tu dalje bila »prava« Normandija z značilnim rumenim peskom.

Krenila sva ob obali, kjer so pogosto postavljeni spomeniki in pomniki velikega izkrcanja. Mogoče pa tukaj paše en vložek s tekstom poteka izkrcanja in nadaljnjih aktivnosti.

6. junija 1944 se je ob 6:30 zjutraj začelo težko pričakovano zavezniško izkrcanje v Normandiji, ki je pomenilo začetek konca II. svetovne vojne. Izkrcanje v Normandiji je dobilo kodno ime operacije Neptun in je bila del večje invazije z britanskih otokov, ki se je imenovala Overlord. Operacije je bilo konec 30. avgusta, ko so se enote sil osi začele umikati preko reke Sene, že pet dni prej pa je bil osvobojen Pariz. Z izkrcanjem več kot 150.000 ameriških, britanskih, francoskih, avstralskih, kanadskih in preostalih zavezniških vojakov se je začel najdaljši dan v drugi svetovni vojni, v zgodovini znan tudi kot Dan D. Francosko atlantsko obalo je »branilo« preko 50.000 nemških vojakov. Operacijo sta vodila ameriški general in poznejši predsednik Dwight Eisenhower in britanski general Bernard Montgomery. Z izkrcanjem v Normandiji se je končno odprla nova fronta v Evropi, ki so jo Sovjeti od zahodnih zaveznikov zahtevali že dve leti prej. Na konferenci v Teheranu, novembra 1943 sta Churchill in Roosevelt, Stalinu obljubila odprtje tretje fronte, začetek invazije na Francijo pa sta začrtala za maj 1944. V prvem valu je na obali Normandije svoje življenje žrtvovalo najmanj 4.400 vojakov, več kot 10.000 pa je bilo ranjenih ali pogrešanih. Nemci so utrpeli med 4.000 – 9.000 žrtev. Nemčija, ki jo je takrat na vzhodu ogrožala sovjetska Rdeča armada, na zahodu in jugu pa so ji za ovratnik dihale zavezniške sile, je kapitulirala 11 mesecev in 2 dni kasneje.«

(Povzeto po: https://zgodovinanadlani.si/1944-izkrcanje-v-normandiji)

Prispela sva v Arromanches, majhen kraj, Gold beach. Parkirala sva na velikem plačljivem parkirišču na 49.339326, -0.615087 za 6 € za 24 ur. Veliko kamperjev je tukaj prespalo, leži na vzpetini nad morjem. V bližini so spomeniki in obeležja, pa tudi poznani spominski park s predstavitvijo v krožni dvorani. Zanimiv je tudi filmski prikaz dogodkov z originalnimi posnetki in zvoki. Spustila sva se še do mesta, ki živi od turizma (restavracije, spominki). Na obali še ležijo ostanki ogromnih betonsko železnih splavov, ki so jih Nemci potopili ob obali z namenov oviranja izkrcanja.

Pot sva nadaljevala malo v notranjost do mesta Bayeux. Glavna znamenitost mesta je muzej, v katerem hranijo tapiserijo iz Bayeuxa. Gre za zvitek iz leta 1077, na katerem je upodobljena zgodba o bitki pri Hastingsu (iz leta 1066). Mesto je turistično, lepo urejeno, skozenj teče manjša reka.

Naslednji cilj nama je bil Omaha beach in veličastno ameriško pokopališče. Pred pokopališčem je bilo ogromno parkirišče (49.356573, -0.853148), vstop na pokopališče pa je skozi varovan objekt, v katerem je v dveh nadstropjih predstavljen potek bojevanja. Na vhodu so naju pregledali kot, da gremo na letalo. Vrtijo tudi filme, možen je ogled velikega muzeja, vse brezplačno, zato nama ni bilo žal, da sva bila škrta v Caenu. Dejansko, ko si tam ne vidiš celotne veličastnosti objekta, jaz sem dobil pravi občutek šele ob ogledu satelitske slike na Googlu. Lep občutek je, ko vidiš da še po 75. letih ohranjajo spomin in hvaležnost padlim vojakom.

Na parkirišču je bila velika gneča, verjetno je to zaradi časa dopustov, pa tudi zaradi 75. obletnice izkrcanja. Parkirišče je brezplačno.

Obiskala sva tudi bližnji Overlord muzej (49.347766, -0.855717) z velikim parkiriščem. Ogledala sva si le zunaj razstavljene eksponate in se poigravala z mislijo, da bi prespala kar tukaj. Odločila sva se, da greva v kamp v Saint-Vaast-la-Hougue.

Komaj sva našla mesto na delu kampa, ki deluje kot PZA. Zvečer sva se sprehodila še do Fort de la Hougue, utrdbe na koncu ozkega polotoka in skozi mestece nazaj v kamp.

9. dan, torek, 6. avgust: Saint Vaast – Utah Beach – Orglandes – Siouvile

normandija avtodoma zemljevid

Malo sva se vrnila na včerajšnji teren, ker sva včeraj prehitevala. Pozornost sva posvetila Utah Beach, ki je ameriški teritorij. Dejansko je vsepovsod polno spomenikov in ostankov tehnike. Veličina izkrcavanja se na nek način kaže tudi v ogromnem številu tehnike, ki so jo uspeli najprej prikrivati v Angliji in nato tudi izkrcat. Danes so vse to pomniki preteklosti, ki pa služijo tudi kot velik turistični potencial.

Najprej sva obiskala Memorialni center Utah Beach (49.415550, -1.175668) z veliko parkirnimi prostori, spomenikom, veliko tehnike, tudi z prikazom izkrcanja in velikim muzejem. Malo naprej ob obali sva mašla še en tak spomenik – Monument of the Landing of the U.S. 2nd Armored Division, z lepim parkiriščem. Malo sva se sprehodila po mivki. Ko greva čez nasip sva zagledala »čudna zelena polja« na morju in skupino kmetov s traktorsko prikolico. Nisva si upala ravno od blizu firbce pasti, zato sva se sprehodila do morja (ura okrog enajsti dopoldne).

Midva sva stopila bliže in videla, da je to gojišče školjk ostrig (mene spominjajo na mr. Beana, ko jih v filmu pokuša pojesti, surove seveda). Gojijo jih na nizkih podstavkih, mizah, v močni mreži zavite in obrasle z nekim zelenjem. Lega pa je taka, da so pol dneva na zraku, pol dneva pa pod vodo. Videla sva, da se morje hitro dviga, zato tudi midva pohitiva na suho. Tukaj sva za spomin sunila tudi kozarček mivke.

Nadaljevala sva pot v Sainte-Mère-Église, ki je najbolj poznan po padalcu, ki je obvisel na zvoniku in še danes visi. Parkirala sva na 49.408770, -1.312669, velikem brezplačnem parkirišču. Vas je bila v času izkrcanja močna Nemška točka, ki bi ovirala izkrcanje in nadaljnji prodor, zato so jo zavezniki zavzeli z zračnim desantom. En padalec se je nesrečno ujel na zvoniku, preživel in bil zajet s strani Nemcev. Na tem mestu danes visi lutka s padalom. Dogodek danes vasica lepo trži s številnimi prodajalnami spominkov, restavracijami in muzejem. Vsekakor je vredno ogleda in postanka.

Ker sva hotela biti fer tudi do nasprotnikov, Nemcev, sva se odločila, da obiščeva tudi njihovo pokopališče. Največji nemški spominski park je v La Cambe (49.343159, -1.025529), vendar sva bila že mimo, sva pa ob najini trasi našla manjše v kraju Orlandes (49.425351, -1.448281). Park je bil lepo urejen, ob posameznih križih so tudi sveče in rože, vendar je vse skupaj delovalo temačno in turobno. Nisva se prav veliko zadrževala. Razmišljala sva ali se nama splača skočiti še do skrajnega severa Normandije, odločila sva se raje za nadaljevanje poti proti jugu. Poiskala sva poceni prenočišče ob delti reke, v malem kraju Regnéville-sur-Mer na 49.008812, -1.554916. Majhen kamp, ima vse. Sprehodila sva se po vasi, najin vtis je bil, da so tu bolj umetniki, ki kupujejo hiše in ustvarjajo.

10. dan, sreda, 7. avgust: Regnéville-sur-Mer – Granvile – Mont Saint Michel

normandija avtodoma zemljevid

Nadaljujevala sva pot proti jugu, v kraju Brehal sva se zaustavila v Super U, nakupila sva hrano in za dobro ceno natočila bencin. 

Ogledati sva si šla Granville, parkirala sva čisto na koncu polotoka na 48.834216, -1.612553, ob trdnjavi. Poleg je tudi PZA. Zanimiva obrambna lokacija z utrdbo na pečini. Malo sva se sprehodila, nato pa sedeva na klopco in čakava, da bo morje toliko naraslo, da odprejo zapornice, ki v zalivu vzdržujejo nivo vode. Prav hecno je bilo gledati, kako so vse ladjice naenkrat štartale.

Nadaljevala sva pot do znamenitega Mont Saint-Michel. Parkirala sva na PZA (48.608402, -1.508005), ki je v sklopu ogromnega parkirišča za avtomobile in avtobuse. PZA naju je za 24 ur stal skoraj 18 €, je pa v mestu tudi kamp in kot sva gledala je bila tam podobna cena. Kdo bi razumel te Francoze. Je pa s tem plačilom zagotovljen brezplačen prevoz s Shuttle (poseben avtobus, ki ima možnost vožnje v obe smeri brez obračanja, samo voznik se prestavi) do Mont Saint-Michel.

Že ko sva se približevala kraju nastajajo zastoji in počasi se premikamo v koloni. Mont Saint-Michel je turistično zanimiv kraj in ker je bil vrhunec dopustov, je bila gneča razumljiva. PZA je bil precej poln, vendar še dovolj prostora.

Seveda sva hitro preverila to možnost, kljub gneči sva se relativno hitro vkrcala. Povzeto po Wikipediji: »Mont Saint Michel je majhna otoška občina v Spodnji Normandiji, ob severni obali Francije, ob ustju reke Couesnon, blizu Avranchesa. Obsega 100 ha površine in ima 44 prebivalcev. Na njem stoji opatija, Abbaye du Mont Saint Michel, ki je enkraten in veličasten primer srednjeveške arhitekture.«

Proti otočku so se zgrinjale nepregledne množice na vse možne načine: za avtobusom, s konjsko vprego, peš, peš preko zaliva … Posledično je bilo tudi v opatiji in uličicah do opatije nepopisna gneča. Komaj smo se premikali. Nekaj časa sva še vztrajala, nato pa sva se odločila, da se raje vrneva zvečer.

11. dan, četrtek, 8. avgust: Mont Saint Michel – Saint Malo – Rquy (kamp Saint Michel)

normandija avtodoma zemljevid

Nadaljevala sva pot, prestopila sva »mejo« in prišla v Bretanijo. Cilj nama je bil Saint Malo in nato nekje ob morju poiskati kamp za par dni poležavanja, preden se odlepiva od morja in kreneva počasi proti domu.

Vozila sva se ob morju, ob cesti sva zagledala reklame za The Sculptured Rocks in šla sva pogledat. Tu so ceste precej ozke, parkirala sva na 48.684465, -1.966849, parkirišče za vana je bilo še dovolj veliko, večji kamperji pa bi tukaj težko parkirali. Za 5 € za oba sva si ogledala res zanimive v skalo vklesane figure ljudi in živali na pečini tik nad morjem. Žal se nisva pozanimala kdaj in zakaj so nastale (mislim, da je nekaj tam pisalo).

Nadaljevala sva pot v Saint Malo, lepo mestece, utrjeno v stilu mogoče Dubrovnika, žal pa je bila tudi gneča v tem stilu. Malo sva krožila, vendar enostavno ni bilo kje parkirat. Tudi ura je bila sredi dneva.

Raje sva nadaljujevala na nasprotno stran zaliva, do mesta Dinard. Presenečena sva ugotovila, da je bližnji zaliv in most preko v bistvu jez posebne hidroelektrarne, ki deluje na principu pretoka vode zaradi plimovanja, zelo zanimivo. Za ogled sva parkirala na 48.617367, -2.028901, urejeno parkirišče za obiskovalce. Sprehodila sva se po mostu/jezu.

Dinard je zelo turistično mesto s pripadajočo gnečo. Mogoče je najbolj poznan po tem, da ima na plaži režiser Hitchcock svoj kip s pticami (tudi živimi, ki serjejo po njemu).

Na Park4night sva našla v kraju Rquy kamp Saint Michel, ki je ob morju in za dobro ceno (16.20 €). Travnata lega, vsa oskrba, dovolj prostora, prijazni na recepciji, večina gostov so bili domači dopustniki. Torej skoraj vsi pogoji izpolnjeni, le vreme se je kisalo, pihal je vetrček, oblačnost se je večala. Odločila sva se ostati eno noč, potem pa bova videla.

Raziskovala sva obalo, bila je zanimiva, pečine in mivka, vse pogojeno z visokim plimovanjem. Tudi bližnji zalivček je zanimiv, tam so čolni ležali na mivki.

V bližini je tudi otoček Saint Michael (po njemu tudi ime kampa), ki je dostopen peš, ko se morje umakne. In ravno ko sva šla mimo, se je pokazala pot do otoka, seveda sva ga obiskala, tako kot tudi številni drugi. Prijetno utrujena sva si privoščila večerjo, medtem ko je žena kuhala, sem jaz odprl butelko domačega in večerna rutina se je pričela.

12. dan, petek, 9. avgust: Rquy – Dinan – Carnac

normandija avtodoma zemljevid

Vreme se ni izboljšalo, bilo je oblačno in vetrovno, pa tudi napoved ni bila obetavna, zato sva plačala in nadaljevala pot, sedaj že proti domu. Tudi tukaj so bile lokalne ceste polne ogromnih traktorjev z ogromnimi prikolicami.

Brez velikih pričakovanj sva naredila postanek v mestu Dinan, ki pa naju je navdušilo. Mesto se nahaja na vzpetini in stari del je zaščiten z visokim obzidjem.

Parkirala sva na brezplačnem parkirišču, na 48.454485, -2.059065, makadam, nekaj kamperjev je tukaj prespalo. Sprehodila sva se po ulicah do centra, ki je bolj ali manj zaprt za promet. Sprehodila sva se po obzidju (pod obzidjem vidiva en prijeten PZA), obiskala sva staro cerkev (večina teh cerkva je iz 12. stoletja ali tam okrog – ne vem kateri slog bi to bil). Lepo je bilo ohranjenih tudi nekaj starih stavb. Obiskala sva še tržnico, kjer iščeva kaj za kosilo, vendar sva se raje premaknila do Leklerka na vhodu v mesto, je bila večja izbira.

Pot sva nadaljevala po prijetni pokrajini, ki je itak pretežno kmetijska – poljedelska. Ker se nama ni mudilo, sva na aplikaciji v mestu Carnac poiskala brezplačno parkirišče za spanje na 47.580545, -3.081251, poleg bencinske črpalke. Tik pred mestom Carnac sva naletela na polje s kamnitimi skulpturami, velikimi skalami v nekem redu (Alignements de Carnac). Polje je bilo res ogromno, tu bi naj bilo staro Keltsko svetišče, kamni pa naj bi bili zdravilni in bi te naj napolnili s posebno energijo, zlasti če jih objemaš zjutraj.

Na parkirišču je bil še en kamper, kasneje se nama jih je pridružilo še več. Parkirišče je bilo dovolj odmaknjeno od ceste in pregrajeno z zeleno ograja, da promet ne moti. Čez cesto je kamp in očitno nikogar ne moti, če mi prespimo na parkirišču.

Sprehodila sva se po starem delu mesta, ki je malo dvignjeno in odmaknjeno od morja. Nato pa sva šla še do obale, nič kaj posebnega, tipična Bretanska.

13. dan, sobota, 10. avgust: Carnac – Herbignac – Nantes

normandija avtodoma zemljevid

Danes sva pa se res odmaknila od morja, pač počasi proti domu. Brez kakih posebnih ciljev sva potovala proti Nantesu, občudovala urejene kraje in okolico. Sredi dneva sva prispela do Nantesa, poiskala sva kamp ob reki Loari. Gre za majhen kamp, mlada receptorka je govorila le francosko, vseeno smo se sporazumeli, tako da sva imela vso oskrbo za 15 €. Kamp je primeren za kolesarjenje ali pa tudi za obisk mesta s skuterjem. Midva tega nisva izkoristila, ker je lep sončen dan, sva se raje sprehodila ob reki.

Zvečer je bilo v kampu prijetno, nastopala je mlada kantavtorica in kljub sumljivi izvedbi, smo ji zaploskali.

14. dan, nedelja, 11. avgust: Nantes – Angers – Saumur – Chateauroux

Ta dan »sva« malo bolj stopila na plin, vendar še prej sva si ogledala Nantes. Parkirala sva na plačljivem parkirišču blizu centra na 47.214839, -1.547892.

normandija avtodoma zemljevid

Takoj čez cesto je Grad vojvod iz Bretanije, veličasten utrjen objekt z varnostnim kanalom okrog. Možen je brezplačen ogled dvorišča in sprehod po obzidju, muzej je pa plačljiv. V bližini si ogledava še katedralo svetega Petra in Pavla. Mogočna cerkev, dovoljen je ogled tudi prostorov pod oltarjem (kot katakombe), kjer je urejen nekakšen muzej, zanimivo.

Nadaljevala sva ob reki Loari do Angers, parkirala sva na 47.474497, -0.558776. Podobna zgodba, lep grad Angers, in poleg veličastna katedrala sv. Mavricije. Sprehodila sva se še malo po mestu in našla tržnico, ki pa je bila bolj z bližnjega vzhoda.

Nadaljevala sva vožnjo še do mesta Saumur, zdel se nama je zanimiv. Ima lep dvorec nad mestom, živahen center – stari del mesta s cerkvijo. Mene je najbolj pritegnila ogromna kasarna in spremljajoči objekti. Dalo se je razumeti, da je bila tu nastanjena enota konjenice s pravo šolo za konjenike. Verjetno še pred 1. svetovno vojno, nekaj konjev pa očitno še imajo, zaradi tradicije. Imajo tudi muzej, v bližini pa sva videla tudi reklamo za muzej oklepnikov. Mogoče kdaj drugič.

Midva sva morala naprej, če sva hotela narediti še nekaj kilometrov. Kar nekaj časa sva se vozila ob reki Loari, nato pa po lepem podeželju. Ceste so bile lepe in tekoče z malo naselji, tako da je bila vožnja prijetna.

Pozno popoldne sva prispela v Châteauroux, in poiskala PZA na 46.822967, 1.694943. Zopet sva našla zelo urejen in brezplačen PZA, na čudoviti lokaciji poleg avtokampa.

15. dan, ponedeljek, 12. avgust: Chateauroux – Lyon – Chambery

normandija avtodoma zemljevid

Lepo sva se naspala in nato nadaljevala proti Lyon – lepe podeželske ceste. Pri Lyonu naju je Garmin prvič zavedel, da naju je popeljal na plačljivo avtocesto do Chambery, za kar sva mu bila v bistvu hvaležna, saj naju je popeljal skozi tunele pod mestom, da sva se izognila gneči, poleg tega pa sva lahko občudovala vinograde na strmih pobočjih.

Ob jezeru Bourget sva iskala kamp, vendar so se nama zdeli predragi (20 €), sva pa ob enem takem kampu našla veliko parkirišče, kjer so nekateri kamperji že stali in sva se jim pridružila.

16. dan, torek, 13. avgust: Chambery – prelaz Mont Cenis – Susa (ITA)

normandija avtodoma zemljevid

Google mi ne dovoli narisati celotne trase, verjetno ker je pozimi prelaz čez Mont Cenis zaprt, do Suse sva prišla po rumeni cesti.

Zjutraj sva si najprej pogledala Chambery, lepo mesto, vendar nič kaj posebnega. Še najbolj zanimiv je bil Slonov vodnjak, katerega krasijo štirje veliki sloni, na vsaki strani po eden, iz rilcev jim teče voda. Postavljen je bil v zahvalo domačinu, vojskovodji in dobrotniku generalu de Boigneu, postavljen je bil leta 1838.

Nato sva šla v hribe. Po lepi cesti sva se počasi vzpenjala, v Termignonu  pa sva zavila prav zares res v breg. Na vrhu je bilo hladno,  a lepo. Veliko popotnikov se tukaj ustavi in sprehodi okrog. Tudi midva sva se.

Počasi sva se spustila v dolino, res počasi, ker je precej strm in dolg spust in je bilo potrebno zavirati z motorjem.

Ko sva prispela v dolino, sva poiskala kamp v bližini Susa na 45.134485, 7.182896. Lahko bi potegnila tudi do doma, vendar sva si raje dopust podaljšala še za en dan.

Kamp je ob bencinski črpalki, ki ima tudi mini restavracijo z zelo poceni in dobro pico. V kampu so bili večinoma »staroselci« (pavšalisti), en del kampa pa funkcionira kot PZA z vso pripadajočo infrastrukturo.

Popoldne sva se sprehodila čez most v bližnjo vasico, ki še ohranja pridih zgodovinskosti.

17. dan, sreda, 14. avgust: Susa (ITA) – doma (Vipava)

normandija avtodoma zemljevid

Danes pa sva šla proti vzhodu, Garminu sva ponovno dovolila uporabo plačljivih cest in z enim krajšim postankom sva prispela zgodaj popoldne domov. Zanimivo, da je bil ta del popotovanja, čeprav se je vedno lepo vrniti domov, najbolj dolgočasen in nezanimiv.

Zaključek

Z lepimi občutki se spominjava tega dopusta. Potovanje ni bilo naporno, tudi priprave nanj ne. Ko sem na aplikaciji videl številne kampe, PZA-je in parkirišča, se v bistvu nisem veliko “sekiral”, še manj pa sem planiral oglede in kraje za spanje. Prenos podatkov danes rešuje veliko problemov. Aktivnosti za naslednji dan sva sproti načrtovala, največkrat kar s pomočjo Google maps ali pa preprosto prišla do kraja, parkirala in na spletu pogledala zanimivosti. Tudi enotna valuta in prosti prehodi čez državne meje so zlata vredni.

Zavedam se, da sva marsikaj površno pogledala in sva marsikaj spustila, pa kaj zato, saj bova še šla.

Prevozila sva slabih 4.000 km, kar tudi ni veliko za 17 dni, prenočevala sva ugodno, večkrat brezplačno, glede na res ugodne cene kampov, bi lahko tudi več spala tudi v kampih.

Zadnji dan, ob povratku, vedno načrtujeva destinacijo za naslednji glavni dopust, tokrat sva imela dovolj časa za razpravo in saj veste kako gre to, vsak malo popusti in odločila sva se za Baltske države. 🙂

Potopis Normandija 2019 je namenjen vsem popotnikom, tudi pisan je tako, da je čimbolj koristen. Mogoče me je ob številnih urah, ko je nastajal preveval grenak občutek, da je vedno manj junakov, ki si upa kaj zapisati. Mogoče sem staromoden (letom primerno), ampak razni blogi ali celo video popotovanja, kot je sedaj to moderno, ne morejo zamenjati klasičnega potopisa.

Več avtodomarskih potopisov najdete na tej strani.

1 thought on “Normandija 2019 – [avtodomarski potopis]

  1. […] Normandija – potopis (2019) – Potopis Normandija z avtodomom je pripravil Franko Pangerc. Franko se z ženo Božo potoval naredil krožno pot do Verduna v deželi Normandija – Francija. Potovala sta s kamperjem, izogibala sta se avtocestam, tako da sta se raje vozila po regionalnih in lokalnih cestah. Sijajen potopis, z veliko vključenimi koordinatami, res vreden branja, še najbolj za tiste, ki bi raziskovali Francijo in seveda Normandijo. […]

Dodaj odgovor