Kako sem “preživel” prve tri mesece nošenja zobnega aparata
V ponedeljek sem bil na rednem “špananju” zobnega aparata in med začetnim pogovorom z dr. Katjo sem jo vprašal, kako je možno, da so po dveh mesecih moji zobje že zelo lepo poravnani. “To je to. Jaz sem zadovoljen, lahko kar snameva zobni aparat,” sem v hecu rekel, čeprav sem vedel, da tako to ne gre. Zelo hitro sem dobil strokovni odgovor, da če bi sedaj snel zobni aparat, bi se zobje v nekaj mesecih ponovno postavili v prvotni položaj.
13. novembra so mi v zobozdravstveni ordinaciji Ortodent prvič namestili fiksni zobni aparat. Pred kratkim je torej minilo dva meseca. Občutek imam kot da ga nosim že vsaj pol leta.
Dr. Katja mi na vsakem pregledu najprej sname žice na obeh zobnih lokih. Takrat se napetost sprosti in občutek je kar nenavaden. Nato mi zbrusi zobni kamen, zatem pa mi s tankim brusnim papirjem zbrusi še med zobmi. Če se izrazim v štajersko-podravskem narečju mi s “šmirgl papirjem šmirgla zobe“. Do nedavnega sem bil prepričan, da je “šmirgl papir” uporaben samo v mizarskih delavnicah. Še kako dobro mi je ta papir poznan, saj sem v otroštvu kar nekaj časa preživel v “fotrovi tišlarski delavnici”, s “šmirglom” v roki.
Če vas zanima, zakaj sem se odločil za zobni aparat, namesto nakupa kakšnega jeklenega konjička na dveh kolesih, kliknite tukaj. Če pa bi radi izvedeli, kakšen je bil moj prvi teden z zobnim aparatom, pa si lahko preberete tukaj.
Ta ponedeljek pa je imela dr. Katja zame pripravljeno novo presenečenje. Gumice. Gumice, ki so napeljane od zgornjega zobnega loka do spodnjega in jih je potrebno večkrat na dan zamenjati. Te gumice mi bodo spodnjo čeljust premaknile za dobrih 5 mm naprej. To je sedaj cilj nošenja teh gumic.
Tekom pregleda sva imela z dr. Katjo zanimiv pogovor. Vprašala me je, če so me pretekli mesec kaj boleli zobje? “Pa niti ne, zobje so me veliko bolj boleli po prvi namestitvi aparata,” sem ji hrabro odgovoril. Rekla mi je, da je bolečina zelo različna od posameznika in njegovega praga bolečine in da si nekateri občasno pomagajo s kakšnimi analgetiki. Med pogovorom mi je namignila, da me znajo zaradi teh gumic sedaj kak dan ali dva nekoliko bolj boleti zobje. Samozavestno sem se sam pri sebi nasmehnil, kakopak jaz sem pa ja pravi maratonec, ki ga bolečina ne vrže iz tira. Svoje telo mučim na tekaških treningih. Kakšni analgetiki neki. Kakšna bolečina neki pri nošenju zobnega aparata.
Ko bo druga Katja v tej zgodbi – moja žena, prebrala tole, bo kaj hitro na glas povedala svoje mnenje. Pravi, da sem občutljiv in “cartljiv” in da imam nizek prag bolečine. Meni, da bi moral roditi kakšnega otroka, da bi vedel kaj je to prava bolečina. Pa kaj zato, če me rahel prehlad priklene na kavč. S polnim nosom si težko po konci, kaj ne? To še nič ne pomeni. 🙂
“Pa kaj zato, če me rahel prehlad priklene na posteljo.”
Po namestitvi gumic, še isti večer in še bolj naslednji dan, so me res zelo boleli zobje. Najbolj do sedaj. Počutil sem se kot dojenček brez zob. Spet sem bil na redkih juhah. Imel sem občutek, kot da bi nekdo želel, da sem tiho. Namreč pri vsakem odpiranju ust sem dobil opozorilo, da je bolje, da jih ne odpiram. Z gumicami pač nekoliko težje odpiraš usta. In še bolelo je. A po enem dnevu je bolečina minila in do danes sem se na te gumice tako navadil, da mi je prav čudno, če jih nimam vpetih med zobmi. Gumice si med obroki in med umivanjem zob odstranim ter si potem namestim nove.
Z gumicami v ustih sem se prvi trenutek počutil kot Steve Buscemi z masko na obrazu – v filmu Letalo prekletih (Con Air). Zagotovo ste gledali ta film, kaj ne?
Takole potekajo moji prvi meseci nošenja zobnega aparata. Generalno lahko rečem, da je izkušnja zelo pozitivna in da sem se hitro navadil na novo rutino. Res, da je nekaj dodatnega dela pri zobni higieni in čiščenju zob, a ko veš kakšen je cilj, ni nič težko.
Če tudi vi razmišljate o zobnem aparatu in imate kakšna vprašanja, mi pišite. Z veseljem podam svoj nestrokoven odgovor.
Se beremo naslednjič. 🙂